Na Ptuju strokovnjaki kritično ovrednotili razvoj države in opozorili na ključne izzive prihodnosti.
Dogodek Refleksije samostojnosti, posvečen 35-letnici osamosvojitve Slovenije, je 15. aprila 2026 potekal v slavnostni dvorani ptujskega gradu. V organizaciji Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani so strokovnjaki analizirali 35 let razvoja države, njene ključne izzive ter gospodarske vidike, vključno s procesom privatizacije.
Na dveh ločenih panelih (družbenopolitični in kulturni razvoj ter gospodarski razvoj) so strokovnjaki analizirali pot, ki smo jo prehodili, razpravljali o ključnih izzivih in skušali odgovoriti na vprašanje, kje danes Slovenija kot država je.
Cilj je bil kritični pretres in ocena stanja, zlasti pa soočiti izzive, s katerimi se danes soočata ne le naša država, temveč tudi evropska skupnost. Tudi v svetovnem merilu smo priča dogajanju, ki je zelo zaskrbljujoče.
»Z današnje perspektive je moč podati kritično distanco do interpretacije slovenske tranzicije kot enoznačne zgodbe o uspehu. Jasno je, da se nobena od prevladujočih tez izpred 30 in več let ni uresničila. Torej, po eni strani Slovenija danes ni 'druga Švica', prav tako osamosvojitev ni pomenila gospodarskega kolapsa. 'Druga Švica' je bila v prvi vrsti le politična floskula, kaj več ne. Čeprav je bila pot specifična, v širšem zgodovinskem kontekstu ne moremo govoriti o popolni izoliranosti od tranzicijskih zakonitosti in rezultatov. Ključna prednost Slovenije ni bila le v političnem prelomu leta 1991, temveč zlasti v predhodni dediščini. Žal pa smo te prednosti, tudi napram drugim nam primerljivim tranzicijskim državam, zapravili,« je izpostavil direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož Aleksander Lorenčič.
Prodaja družbene lastnine brez jasnega cilja
Po besedah profesorja Boža Repeta »največ nismo zavozili v začetku - zavozili smo v načinu, kako smo upravljali uspeh«. Namesto da bi družbeno lastnino uporabili kot razvojni kapital, smo jo pogosto razprodali ali razpršili brez jasnega cilja.
»Hkrati se je vzpostavil model selektivnega liberalizma: trg brez močnih institucij in država brez razvojne funkcije. Posledica je stagnacija v ključnih podsistemih: zdravstvu, stanovanjski politiki, infrastrukturi. Dodaten problem je politični sistem, ki se je razvil v strankokracijo, kjer prevladuje logika delitve vpliva in virov. Izhod, če je sploh možen, ne bo trenuten, morda šele z novo generacijo,« je napovedal profesor Repe, ki v tem trenutku ne vliva prav veliko optimizma.
Bi lahko bilo še boljše?
Ekonomski in statistični kazalniki pričajo o napredku, o tem ni dvoma. Standard se je v najširšem smislu od osamosvojitve zelo izboljšal, je pa na mestu vprašanje, ali ne bi bili lahko še boljši. Ena ključnih tez dogodka je bila, da izhod ni v eni reformi, ampak v spremembi razvojnega modela.
»To pa pomeni tudi okrepitev nadzora nad finančnimi tokovi in bolj premišljeno upravljanje ključnih virov. Nujna je depolitizacija državne uprave, saj brez strokovne in stabilne administracije ni mogoče izvajati resnih politik. Hkrati je treba omejiti strankokracijo, ki državo pogosto reducira na prostor delitve interesov. Pomembno je tudi preseči ideološke delitve, ki blokirajo razvojne projekte. Brez minimalnega soglasja o tem, kam želimo kot država, bodo tudi najboljše ideje ostale na papirju. Izhod torej obstaja, zahteva pa politično zrelost in dolgoročnost, ki ju trenutno primanjkuje,« so izpostavili sodelujoči.
Kot je poudaril profesor Bojan Balkovec, »moramo žal ugotoviti, da je slovenski politični sistem ujetnik samega sebe«.
Sistem države je zapleten
Politični ustroj, kot so ga postavili ob osamosvojitvi, je načelno ustrezen, vendar je težava v izvajanju. Sistem je zapleten, zakonodaje je veliko, vendar ni nujno, da je med seboj usklajena.
Težava je tudi v konstrukciji sistema, ki ga je težko spreminjati, čeprav so potrebe po nadgradnji očitne. V smislu politične participacije pa je opaziti razočaranje volivcev, saj so sistem po njegovem mnenju ugrabile politične stranke.
»Stranke v mnogih primerih nimajo stika z realnostjo,« je dodal in kot primer navedel predlog uvedbe preferenčnega glasu, ki so ga nekatere stranke najprej podpirale, nato pa opustile zaradi strahu pred izgubo vpliva.
Neprevzemanje odgovornosti
»Verjetno ne tako nepomemben, morda pa celo osrednji problem v upravljanju države, pa je ne-prevzemanje odgovornosti,« je še izpostavil Balkovec.
Dogodek je nagovoril vse generacije, tudi mlade, ki imajo ključno vlogo, vendar ne kot »rešitelji«, temveč kot nosilci drugačnega pogleda. Poudarjeno je bilo, da se mladi danes soočajo z negotovimi zaposlitvami, nedostopnimi stanovanji in omejenimi možnostmi vpliva, kar zmanjšuje njihovo vključenost.
Če želimo spremembe, je treba ustvariti pogoje, kjer bodo lahko sodelovali dejansko, ne le simbolno. To pomeni večjo odprtost institucij, manj birokratskih ovir in več priložnosti za prevzem odgovornosti. Mladi lahko prispevajo tudi k preseganju ideoloških delitev, saj so manj obremenjeni s preteklostjo.
