Grški jogurti in jogurti grškega tipa so si na prvi pogled podobni, a pregled 31 izdelkov je pokazal velike razlike v vsebnosti beljakovin in maščob, ceni ter tudi kraju proizvodnje.
Grški jogurti in jogurti grškega tipa so zaradi goste, kremaste teksture in osvežilnega okusa postali stalnica na trgovskih policah. Ocenjevalci Mednarodnega inštituta za potrošniške raziskave so zato pod drobnogled vzeli 31 izdelkov ter jih ocenili glede na hranilno sestavo, označbe in trajnostni vidik.
Rezultati so pokazali precejšnje razlike. Le dva izdelka sta prejela oceno zelo dobro, osem dobro, prav toliko povprečno, kar 13 pa pomanjkljivo.
Grški jogurt ni enako kot jogurt grškega tipa
Čeprav se izraza pogosto uporabljata kot sopomenki, ne pomenita istega. Poimenovanje grški jogurt se uporablja za jogurt, proizveden v Grčiji, medtem ko se podobni izdelki, narejeni drugje, označujejo kot jogurt grškega tipa oziroma jogurt na grški način.
Za tradicionalni grški jogurt je značilno odcejanje po fermentaciji, s čimer se odstrani del sirotke. Tako se zmanjša delež vode in poveča koncentracija beljakovin.
Pri jogurtih grškega tipa je mogoče gosto teksturo doseči tudi z drugačnim postopkom ali dodatkom mlečnih sestavin, na primer smetane ali mleka v prahu. Že samo ime zato ne pove veliko o hranilni sestavi izdelka.
Razpon pri beljakovinah je velik
Pregledani grški jogurti so vsebovali od 5,3 do deset gramov beljakovin na 100 gramov izdelka. Pri jogurtih grškega tipa je bil razpon še večji – od 2,9 do 10,3 grama.
Potrošnikom zato svetujejo, naj se pri izbiri ne zanašajo zgolj na ime izdelka, temveč preverijo hranilno tabelo.
Še večje razlike so pri maščobah. Med pregledanimi izdelki so bili takšni, ki so skoraj brez maščobe, pa tudi takšni z okoli desetimi odstotki maščobe.
Z večjo vsebnostjo maščob se praviloma poveča tudi količina nasičenih maščobnih kislin. Jogurt s sedmimi grami nasičenih maščobnih kislin na 100 gramov denimo že s 100-gramsko porcijo prispeva približno tretjino največje priporočene dnevne količine pri energijskem vnosu 2000 kilokalorij.
Zakaj nekateri nimajo seznama sestavin?
Pri številnih pregledanih jogurtih seznama sestavin ni bilo. Kot pojasnjujejo, je to pri fermentiranih mlečnih izdelkih lahko zakonsko dovoljeno, če jim niso dodane druge sestavine razen mlečnih sestavin, encimov in mikrobioloških kultur, potrebnih za proizvodnjo.
Med pregledanimi izdelki drugih dodanih sestavin niso zaznali. Kjer je bil seznam naveden, so poleg mleka vsebovali le druge mlečne sestavine, kot so smetana, mleko v prahu ali mlečne beljakovine ter mikrobiološke kulture.
Od 31 izdelkov le dva proizvedena v Sloveniji
Pri ocenjevanju trajnostnega vidika so preverili tudi kraj proizvodnje. Od 31 pregledanih izdelkov sta bila le dva proizvedena v Sloveniji.
Ob tem opozarjajo, da kraj proizvodnje sam po sebi še ne pove celotnega okoljskega odtisa, saj ne razkriva porekla mleka, načina proizvodnje ali transportne poti, lahko pa daje približno predstavo o dolžini poti izdelka do slovenskega trga.
Nekateri več kot petkrat dražji
Velike so tudi cenovne razlike. Cene pregledanih izdelkov so se gibale od 2,49 do 13,30 evra za kilogram.
Grški jogurti so bili v povprečju dražji od jogurtov grškega tipa. Razlog je lahko tudi tradicionalni postopek izdelave, saj je zaradi odcejanja sirotke za enako količino končnega izdelka potrebnega več mleka.
Potrošnikom svetujejo, naj pri nakupu primerjajo predvsem vsebnost beljakovin in maščob na 100 gramov ter ceno na kilogram, saj oznaka »grški« ali »grški tip« sama po sebi še ne zagotavlja določene hranilne vrednosti.
