Foto: Peter Dominko
Miki Prstec in Marko Sluga tudi v tretjem življenjskem obdobju vsakodnevno trenirata, na mednarodnih veteranskih tekmovanjih pa posegata po vrhunskih dosežkih. Želita si še več.

Kristjan Čeh je na julijskem svetovnem prvenstvu v ameriškem Eugenu postal svetovni prvak, Atletski klub Ptuj pa na tekmovanjih v tujini odlično predstavljata tudi Miki Prstec in Marko Sluga.

Štajerca sta se z julijskega veteranskega atletskega prvenstva v finskem Tampereju vrnila z medaljami. Marko Sluga je v svoji starostni kategoriji postal svetovni prvak v skoku v višino, Miki Prstec pa je bil dvakrat drugi v suvanju krogle in metalnem peteroboju.

Čeprav v zrelih letih, sta oba še vedno polna energije, tudi v pogovoru za Ptujinfo pa sta potrdila, da sta tudi na športnem področju še vedno polna načrtov, ciljev in motivov.

Slugi druženje z mlajšimi daje dodatno energijo

»Moja prva disciplina je skok v višino, v tej disciplini sem že osvojil naslov evropskega in svetovnega prvaka. Letos mi je šlo zelo dobro, postavil sem najboljši rezultat v življenju, če ga preračunamo na starostni faktor, bi to bilo 221 centimetrov. 

To je že lepa številka, verjetno najboljši rezultat na svetu, če upoštevamo starostni faktor,« je uvodoma povedal Marko Sluga, ki si je zlato v Tampereju delil z italijanskim sotekmovalcem. 

Sedeminosemdesetletni atlet je dejal, da sta imela z Italijanom zelo izenačno tekmo in enake rezultate,  na koncu pa sta se odločila, da si bosta delila prostor na najvišji stopnički. Kot je dodal v smehu, si nista zaupala, da ne bi drug drugemu odvzela zlate medalje.

V času, ko ljudje veliko časa preživimo pred televizijo ali računalniki, marsikdo od nas pozabi na gibanje. Kaj pa v devetem desetletju življenja naprej žene našega sogovornika?

»Ena stvar je druženje. Zdaj se v bistvu družim z mladimi, saj bi lahko bil Mikiju skoraj oče. Družimo se večkrat tedensko, naprej pa me ženejo cilji, ki si jih postavljam v športu, od zmag pa do rekordov.

Tretja stvar pa je, da je to pravzaprav zdravo življenje. Oba sva rakasta bolnika, rak naju je napadel v zgodnji starosti. Z zdravim življenjem in športom sva to nekako potlačila. Vsakodnevno ukvarjanje s športom je pomemben faktor pri tem.«

Kuje načrte za prihodnost

»Z atletiko sem pričel na Ptuju, ko je sem iz Maribora prišel Zdeno Vahtar in sta z mano trenirala Jože Vidovič in Milan Osterman. Z Gimnazijo Ptuj sem bil slovenski prvak v rokometu, tedaj smo igrali še na nogometnem igrišču. 

Po selitvi v Ljubljano sem tri leta plesal klasične plese, nadaljeval pa sem tudi z rokometom in bil prvak zahodne jugoslovanske lige, nato pa me je znova vlekla atletiko. Že kot mladinec sem bil jugoslovanski reprezentant na zaprekah. 

Kot deseterobojec sem se z reprezentanco udeležil balkanskih iger v Atenah, bil pa sem tudi kandidat za olimpijske igre v Rimu, a sta bila Jože Brodnik in Mirko Kolnik boljša od mene, oba sta šla v Rim,« se spominja Marko.

Pri 35 letih je pričel igrati tenis in bil evropski prvak v dvojicah, tenis pa je opustil, ko je bil star 70 let, saj je bil ritem dvobojev na celotedenskih turnirjih že preveč naporen. Tedaj se je vrnil v atletiko.

Kot nekdanji deseterobojec je še dve leti nazaj tekel čez zapreke, zato mu je marsikdo dejal da je nor in da se bo, kot je dejal sam, »ubil«. V zadnjih letih se je pod vodstvom Dušana Prezlja še bolj posvetil skoku v višino:

»Pohvaliti moram trenerja Dušana Prezlja, ki je tudi sam odličen skakalec. Prav na Ptuju je pred dvema letoma postavil svetovni rekord v kategoriji 70+. Je odličen pedagog, zato sem vesel, da me usmerja.

Dobro se razumemo, enkrat tedensko se iz Maribora peljem v Ljubljano, kjer treniram pod njegovim vodstvom. Imamo nekaj načrtov za prihodnost. Če bo služilo zdravje, bom pri 90 letih naskakoval evropski in svetovni rekord. Mislim, da je prav, da ima vsak posameznik načrte za prihodnost.«

Medalje s svetovnega prvenstva v Tampereju (foto: Peter Dominko).

Prstec od šprinterja do metalca

»Bil sem petkratni jugoslovanski prvak na 200 in 400 metrov, tri leta sem bil reprezentant Jugoslavije, nastopil sem na mladinskem evropskem prvenstvu, ki so ga leta 1975 gostile Atene. 

Dve leti kasneje sem bil kandidat za olimpijske igre v Montrealu, pa mi je žal zmanjkalo šest desetink do norme,« pa uvodoma pove Miki Prstec, ki se je iz tekača na kratke proge v veteranskih letih prelevil v metalca.

Profesor športne vzgoje razloži, da se je kasneje posvetil tudi glasbi, v športu pa je deloval kot trener in funkcionar, pri 50 letih pa se je vrnil h koreninam in se je znova pričel ukvarjati z atletiko. 

Pred tem je bil namreč mnenja, da veterani s tekmovanji pričenjajo šele kot 50-letniki, pa je prva tekmovalna kategorija umeščena že za 35-letnike. 

»Zdaj sem predvsem metalec. V trening rad uvrščam tek čez ovire in skoke, a vedno manj, da se ne bi poškodoval. Za metalca sem ravno primeren, prav dovolj hiter in še vedno dovolj močan. Na tem delam, moja paradna disciplina je suvanje krogle in metalni peteroboj. 

V vseh metalnih disciplinah poskušam doseči svoj maksimum, saj je pomembno, da ni slabe discipline, s katero bi pokvaril skupno število točk. Gre mi dobro, letos sem bil že drugič svetovni podprvak. 

Zdaj tudi v svetovnem merilu dosegam najboljše rezultate, se pa pridružujem prijatelju Marku, da bomo v prihodnosti naskakovali tudi evropske in svetovne rekorde. Upam, da nam bo zdravje služilo.«

Že dvakrat dobil tekmo z rakom

Tako kot Sluga, je tudi Prstec ob športnih dosežkih dobil tudi tekme z boleznijo. Kot je razkril, ga je rak prvič napadel že, ko je štel vsega 27 let, nato pa znova pri 50 letih.

Tej temi doda še besede zdravnikov, da se doba za tretjo ponovitev raka podvoji, zato z nasmehom na obrazu pove, da bi z veseljem podpisal, če bo ostal zdrav vse do stotega leta. 

Tudi z namenom biti čil v zdravem telesu Prstec svoj čas vsakodnevno namenja treningom:

»Verjamem, da s tem sebi in družbi delamo dobro, saj s treningi jačamo zdravje in nismo v breme zdravstvenemu sistemu, plemeniti pa nas tudi druženje. Treniramo na Ptuju, v Mariboru in Ljubljani. 

Ko bomo šli novembra v Avstralijo, bomo po zaključku panpacifiških iger že pričeli z delom za novo sezono. Na vmesnih postajah ob povratku domov bomo v Singapurju, Maleziji in Dubaju že pričeli priprave na novo sezono.«

Medalje na svetovnem prvenstvu potrdile dobro delo

»Pravijo, da smo aktivni še bolj kot profesionalci. Veterani imamo praktično več tekmovanj kot profesionalci. Imamo več časa, če se znamo organizirati in nam je to prijetno, je to nekakšna nuja, ki nas plemeniti. Treniramo praktično vsakodnevno, sicer nam nekaj manjka,« poudarja Prstec.

Kot že zapisano, je Marko Sluga na svetovnem prvenstvu osvojil zlato medaljo v skoku v višino, dobrih 20 let mlajši Miki Prstec pa je bil drugi v suvanju krogle in metalnem peteroboju.

»Na Finskem sem dobil potrditev, da dobro delamo. Po dveh letih zaprtja zaradi epidemije koronavirusa se je tudi v veteranski atletiki veliko ustavilo, zato je bilo primerno, da se spet srečamo. 

Že več let tekmujemo z atleti s celotnega sveta, zato je lepo, ko se po nekaj časa spet srečamo s tekmovalci iz ZDA, Avstralije in od drugod. Primerjamo svoje dosežke, čeprav kdaj nimamo svojega dne. 

Če pa je medalja, smo seveda veseli, saj je to dokaz, da dobro delamo in smo še vedno med elito,« pove Prstec in potrdi, da tudi med veterani na svetovnih prvenstvih vlada velika konkurenca.

Sluga spomni na dosežek iz Malezije, ko je Prstec ugnal praktično nepremagljivega ruskega hrusta. Pri metih v veteranski konkurenci imajo večji in težji tekmovalci z leti ponavadi dodatne težave, zato je tudi pri veteranih pomembno sistematično delo in dober trenažni proces.

Sluga pogreša več konkurence

»V svetovnem merilu se nas nabere nekaj, na evropskem prvenstvu nas je bilo pet, šest. Na svetovnem prvenstvu nas je bilo še nekaj več, res pa je, da se takšnih tekmovanj udeležijo zgolj najboljši. 

V Sloveniji v svoji kategoriji nimam konkurence, tako bo tudi na oktobrskih balkanskih igrah. Zdaj lahko vržem kroglo pa grem na kavo in imam zlato medaljo, tako da mi je malce dolgčas. Konkurenti so žal že pokojni, zato se primerjam z mlajšimi. 

S starostnimi faktorji preračunamo rezultate, zato skušam ugnati mlajše. Miki me premaguje v suvanju krogle, jaz pa njega v kopju ali pa v skoku v višino. Te primerjave so zanimive, zato ne razmišljam o svoji kategoriji, saj sem praktično edini, ampak se primerjam z mlajšimi,« ugotavlja Sluga. 

Veterani dodaten motiv iščejo tudi v medsebojni primerjavi. Na koncu leta namreč izide bilten, v katerem so po preračunu glede na starostni faktor objavljene jakostne lestvice. Sluga pove, da je v metalnem peteroboju najboljši Prstec, sam pa je že tretji, kar pomeni, da premaguje tudi »mladino«.

Foto: Peter Dominko

Na svetovnih tekmovanjih tudi stoletniki

»V Sloveniji je tekač Miro Rant še starejši od mene, vendar ga zdaj redkeje opazimo na mitingih, tako da sem na domačih tekmovanjih praktično najstarejši,« 87-letni atlet odgovori na vprašanje, kako je z udeležbo na tekmovanjih.

Miki Prstec pristavi, da se na evropski in svetovnih pojavljajo tudi tekmovalci stari okrog sto let, včasih tudi še starejši, a so takšni atleti vseeno že velika redkost.

Marko Sluga se ob tem spomni na otvoritev enega od tekmovanj, ki jih je pred tremi desetletji gostil ameriški Eugene:

»Ko sem bil star 55, morda 57 let, so v Eugenu mimohod tekmovalcev prvič organizirali tako, da so skupine sestavili glede na starostne kategorije in ne po posameznih državah. 

Ko so napovedali skupino devetdesetletnikov, sem pomislil, da ne bo nikogar, pa je prikorakala dvajseterica tekmovalcev, tudi v kategoriji 95+ jih je bilo skoraj toliko, v kategoriji 100 pa je prikorakal le en.«

Na veteransko olimpijado skoraj 30 tisoč športnikov

»V veteranski atletiki organiziramo evropska in svetovna prvenstva v dvorani in na prostem, ob tem pa potekajo tudi evropske in svetovne igre. Gre za nekakšne olimpijske igre veteranov. 

Če na olimpijskih igrah tekmuje šest ali sedem tisoč športnikov, se veteranskih iger udeleži nekajkrat več tekmovalcev. Leta 2009 je na svetovnih igrah v Sydneyu tekmovalo 28 tisoč veteranov v več kot 30 športih,« z zanimivim podatkom postreže Prstec.

Najbolj množična je atletika, res pa je, da si tega ne more privoščiti prav vsak, saj gre tudi za precejšnji finančni zalogaj. Novembrska udeležba na panpacifiških igrah v Avstraliji bo stala več kot pet tisočakov.

Ne gre pa pri takšnih tekmovanjih zgolj za športne motive. Prstec in Sluga mednarodna tekmovanja dojemata tudi kot prijetno druženje in spoznavanje novih držav: 

»Plemenitijo nas športni dosežki in cilji, ki si jih postavimo visoko, ob tem pa združimo še različne oglede znamenitosti. Lahko povemo, da gre za športni dopust, nas pa vse to še bolj povezuje in navdušuje.«

Foto: Peter Dominko

V Grčiji se bodo srečali z nekdanjo Miss Slovenije

Zaključek letošnjega leta bo postregel tudi z mednarodnimi tekmovanji. Novembra bosta znova odpotovala v Avstralijo, že oktobra pa se bosta udeležila balkanskih iger v Solunu. 

V Grčijo bo šlo 47 slovenskih atletov, naša država pa je na balkanskih igrah prva ali druga država glede na število osvojenih medalj.

»Letos se bo balkanskih iger udeležilo skoraj tisoč tekmovalcev iz 25 držav, saj so prijave odprli tudi za tekmovalce iz držav, ki se ne nahajajo na področju Balkana. 

V Solunu živi tudi bivša Miss Slovenije Miša Novak, ki prihaja s Ptuja. Gre za rekreativno tekačico, ki včasih tekmuje tudi za grško reprezentanco, tako je bilo tudi na dvoranskem balkanskem prvenstvu v Novem mestu. Veselimo se srečanja z njo,« pravi Miki Prstec.

Vesel, da tudi atleti veterani dobivajo več medijske pozornosti

Čeprav Slovenija spada med manjše države udeleženke balkanskih iger, uspehov slovenskih atletov ne manjka. Sluga zato ne skriva razočaranja, ker so uspehi spregledani večinoma pri osrednjih slovenskih medijih:

»Veteranska atletika je zelo širok šport. Na evropskem prvenstvu je nastopilo 250 Slovencev. Hočem povedati, da ne obstajaš, če nisi prisoten v medijih. Veteranska atletika je medijsko dokaj zanemarjena. 

Veteranska atletika je enakovredna ostalim športom, tudi športu invalidov, o katerih se piše precej več. Dosegamo odlične rezultate, imamo svetovne rekorderje, na zadnjem svetovnem prvenstvu smo osvojili zlato in bronasto ter tri srebrne medalje. 

Zdi se mi lepo, da se zdaj odpira tudi na medijskem področju. Konec koncev tudi mi prispevamo k promociji Slovenije, z rednim ukvarjanjem s športom pa ne obremenjujemo zdravstva in s tem tudi državnega proračuna.«

Foto: Peter Dominko

Starši so vzor otrokom

Za konec smo sogovornika povprašali še o tem, kako gledata na mlajšo generacijo, ki jih moderna tehnologija pogosto zadržuje pred športnim udejstvovanjem.

»Pri osnovnošolcih ugotavljamo, da je danes vse plačljivo, prej so bila društva in ni bilo vadnin. Zdaj lahko vadnine ob treh, štirih otrocih hitro pomenijo precejšen strošek, danes je na razpolago tudi več športov. 

Tudi v osnovni šoli se je ob prehodu na devetletni program šolanja pojavilo veliko vsebin. Otroci so imeli na voljo 80 različnih možnosti, veliko pa je bilo sprememb, zato so bili zmedeni tako otroci kot starši, menjav športov pa je bilo veliko. 

Res pa je, da je veliko odvisno tudi od staršev. Če se s športom ukvarjajo starši, bodo strmeli k temu, da bodo v športu prisotni tudi otroci. Se pa pogosto dogaja, da starši nimajo časa, zato je učinek nasproten. 

Veliko je drugih vsebin, ki niso v prid gibanja otrok. Smo informacijska družba, se spreminjamo, bi pa morali narediti več,« pove Prstec, sicer profesor športne vzgoje, ki mu v tem, da morajo biti starši vzor otrokom, prikima tudi Sluga.

Tako Sluga kot Prstec sta ob tem v veteransko atletiko povabila tudi mlajše generacije, priznavata pa, da (pre)velikega navala vsaj za zdaj ni. 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Starejše novice