Mario Vittone je strokovnjak na področju reševanja iz vode oziroma varnosti na morju in ima dolgoletne izkušnje kot profesionalni reševalec iz vode. Njegov članek na temo utapljanja, ki ga je napisal že pred leti, je pred kratkim dosegel mednarodno odmevnost in prebrati ga mora vsak, ki dela ob vodi ali pa se odpravlja na oddih ob morju.
Pripoveduje namreč zgodbo o nekdanjem reševalcu, ki se je vozil s čolnom, ko je nenadoma opazil nevarnost. Skočil je v vodo in začel hitro plavati proti mlademu paru, ki se je zabaval s pljuskanjem ter glasnim vpitjem. Ko sta videla plavajočega reševalca, sta mu zaklicala, da sta v redu in da ne potrebujeta pomoči, a se ta na to ni oziral in z vso močjo plaval naprej.
Ko ju je dosegel, je zavpil, naj se umakneta, in odplaval mimo njiju, nekaj metrov dalje, kjer se je utapljala njuna devetletna hči. Reševalec jo je izvlekel iz vode in jo rešil pred utopitvijo.
Resničnost in fikcija: Utapljanje je večinoma tiho
To, da je nekdanji reševalec z razdalje 20 metrov opazil utapljanje, ki sta ga starša s pol manjše razdalje spregledala, ni nič nenavadnega, in prav na to opozarja Vittone.
Utapljanje ni dramatično in ni videti tako, kot ga prikazujejo na televiziji.
Vittone razlaga: »Vse dokler ni v joku zakričala »Oče!« (ko je že bila na varnem), se je deklica utapljala v popolni tišini. Tudi jaz, nekdanji reševalec iz vode, nisem bil presenečen nad to zgodbo. Utapljanje je večinoma povsem tihi dogodek. Mahanje, pljuskanje in kričanje je prisotno zgolj v filmih, nikakor pa ne v realnem življenju.«
Skoraj polovica otrok utone v bližini staršev
Onemogočeno kričanje in spuščanje glasov med utapljanjem je popolnoma naraven odziv organizma. Tudi pljuskanja je malo ali pa to sploh ni prisotno.
Za lažjo predstavo, kako tiho je utapljanje nam Vittone podaja naslednja dejstva: »Utapljanje je drugi najpogostejši vzrok smrti otrok do 15. leta starosti (takoj za prometnimi nesrečami). Od približno 750 otrok, ki se bodo utopili naslednje leto, jih bo okoli 375 utonilo v neposredni bližini staršev oziroma prisotnosti odraslih oseb. V 10 odstotkih primerov bodo odrasli celo gledali utapljanje in ga ne bodo pravočasno prepoznali.«
V reviji On Scene je Dr. Pia medtem predstavil naravni odziv organizma na utapljanje, ki pojasnjuje, zakaj smrtno nevarnost tako zlahka spregledamo:
- Z izjemno redkih primerov človek zaradi psiholoških dejavnikov med utapljanjem ne more poklicati na pomoč. Respiratorni sistem je narejen samo za dihanje. Govor je drugotnega pomena. Dihanje mora biti zagotovljeno, da človek lahko govori.
- Med utapljanjem so usta osebe nekaj časa v vodi in nekaj časa na zraku. Nikakor niso dovolj časa na površini, da bi oseba v tem času zajela zrak, izdihnila in zakričala.
- Utapljajoča se oseba ne more pomahati in nakazati, da je v težavah. Naravni nagon prisili roke, da so iztegnjene in odrivajo vodo izpod telesa. Potiski navzdol omogočajo utapljajoči se osebi, da potisne usta iz vode in skuša zajeti zrak.
- Zaradi naravnega odziva organizma na utapljanje oseba ne more prostovoljno nadzirati rok. Psihološki odziv telesa na utapljanje je narejen tako, da oseba ne more pomahati na pomoč ali iztegniti rok proti reševalcu oziroma reševalni opremi.
- Vse od začetka pa do konca naravni odziv organizma na utapljanje osebi ne dovoli kontroliranih gibov. Zaradi tega utopljenec ne kaže znakov tako imenovanega ‘bojevanja za življenje’. Če utapljajoči se osebi nihče hitro ne pomaga, se lahko telo bori maksimalno 20 do 60 sekund, preden nastopi utopitev.
To so znaki, na katere morate biti pozorni
Lahko se sicer zgodi, da oseba kriči na pomoč, če le odziv organizma ni močno prisoten, a vseeno to nikoli ni tako dramatično, kot prikazujejo filmi. Pozorni moramo biti predvsem na naslednje znake:
- V vodi je celotna glava ali pa le usta.
- Glava je nagnjena nazaj, z odprtimi usti.
- Oči so videti ‘steklene’ in prazne – oseba ni zmožna izostriti slike.
- Oči so zaprte.
- Lasje pokrivajo čelo ali oči.
- Oseba ne uporablja nog.
- Hiperventilacija ali panično zajemanje zraka.
- Poskus plavanja v določeno smer, vendar na mestu in brez uspeha.
- Oseba se skuša obrniti na hrbet oziroma pleza po navidezni lestvi.
Najlažje se boste o stanju plavalca prepričali s preprostim vprašanjem: »Ali ste v redu?« Če odgovori, najverjetneje ni v težavah, če pa vas le prazno gleda, imate 30 sekund časa, da osebo rešite.
Previdno na dopustu torej, predvsem za starše pa velja še poseben poudarek: otroci so med igro v vodi običajno glasni; če utihnejo, takoj preverite, zakaj je nastala tišina.
(Vir: dpd-jezero.si)
Starejše novice
