Divje in na videz nore teorije zarote navadno izvirajo iz stresnega oziroma motečega dogodka ali pojava, saj ljudje iščejo oprijemljive razlage za nevidno ali nerazložljivo.
Ni malo ljudi, ki verjame, da je zemlja ploščata, da cepljenje povzroča avtizem, da nas letala na nebu zastrupljajo s kemičnim orožjem, da je v kartah, zvezdah, kavni usedlini ali čajnih listih zapisana naša usoda. Nenavadne ideje bi lahko pričakovali pred več sto leti, vendar kljub velikanskemu napredku znanosti, dostopnosti informacij in znanja, sta praznoverje in teorije zarote na pohodu.
Kaj so teorije zarote?
Teorije zarote so sklopi pogosto napačnih prepričanj, ki jih ljudje uporabljajo za razlago zlonamernih in oziroma ali nezakonitih dejanj, za katera se domneva, da jih usmerja in podpira majhna ter močna skupina, ki na skrivaj deluje proti posamezniku ali družbi. Izraz ima negativno konotacijo, saj prepričanja, na katerih temeljijo teorije, izhajajo iz predsodkov in nezadostnih dokazov.
Njihova razširjenost je navadno povečana v obdobjih razširjene tesnobe, negotovosti ali stisk, kot med vojnami in gospodarskimi depresijami ter po naravnih nesrečah, kot so cunamiji, potresi in pandemije.
To dejstvo dokazuje tudi množica teorij zarot, ki so se pojavile po napadih 11. septembra 2001 in ob atentatu predsednika Johnna F. Kennedyja. Tako lahko sklepamo, da zarotniško razmišljanje vodi močna človekova želja po osmišljanju družbenih sil, ki so preteče, nevarne, a hkrati pomembne.
Znanstvena nepismenost se prerašča v zanikanje znanstvenih dejstev
Vsak dan smo na družbenih medijih priča stotinam znanstvenim objavam, s čimer se povečuje naše znanstveno razumevanje sveta. Vendar prav vsak izmed nas lahko v tem nefiltriranemu svetu interneta objavi skoraj vse, kar želi.
Tako so teorije zarote in napačna ter nepreverjena dejstva vstopila tudi na območje politike, naravoslovja in zdravstva, zaradi česar je javnost velikokrat napačno obveščena o ključnih vprašanjih, kot so cepljenje, gensko spremenjena živila, globalno segrevanje in tudi resnost koronavirusa.
Družbeni mediji so zato dvorezen meč. Z velikim številom uporabnikov in enostavnim dostopom lahko postanejo dobra platforma za spodbujanje znanstvene pismenosti ali za izobraževanje javnosti o znanstvenih konceptih, vendar le, če so ponujene informacije dejansko točne in preverjene.
Zašli smo v obdobje, v katerem je znanstvena nepismenost prerasla v zanikanje znanstvenih dejstev. Prav zaradi tega je zaskrbljenost zaradi škodljivega učinka psevdoznanosti in različnih teorij zarote na demokratično družbo ustvarila intenziven boj proti nepreverjenim in neznanstvenim informacijam.
Izstopajoče psihološke predispozicije
Raziskovalci se že nekaj časa trudijo odgovoriti na vprašanje, zakaj ljudje verjamemo teorijam zarote. S tem kompleksnim vprašanjem sta se med drugim ukvarjala tudi ameriška raziskovalca Joshua Hart in Molly Graether.
Tako sta znotraj študije raziskovala, katere so tiste posameznikove psihološke predispozicije, zaradi katerih posameznik verjame v teorije zarote in iracionalnim prepričanjem. Poleg tega ju je zanimalo, ali gre za točno določene psihološke predispozicije ali pa se te med sabo prepletajo.
Študijo sta izvedla s pomočjo spletnega vprašalnika, ki ga je rešilo 442 udeležencev. Pri čemer sta v vprašalniku merila različne postavke, med drugim tako imenovano 'dovzetnost za sranje' (ang. Bullshit Receptivity) oziroma nagnjenost posameznika k zaznavanju globokosti v nesmiselnih, a površno smiselnih idejah, posameznikovo agresivnost, znanstvena in verska prepričanja, šizotipijo in tako dalje.
Pri tem sta ugotovila, da je najbolj dominantna predpostavka, ki vpliva na to, ali posameznik verjame v teorije zarote, šizotipija, osebnostna lastnost, ki obsega sumljivost, socialno tesnobno in nenavadne ali ekscentrične ideje ter vedenje.
Poleg tega so se za izstopajoče predispozicije pokazale tudi 'dovzetnost za sranje', nevarna prepričanja o svetu, torej prepričanja, da je svet nevaren in pol nevarnih ljudi, in politična orientiranost.
Pomemben kontekst družbe
Scheufele in Krause, prav tako ameriška raziskovalca iz univerze v Wisconsinu, pa sta v študiji iz prejšnjega leta raziskovala in odgovarjala na vprašanje, zakaj posamezniki postanejo in tudi ostanejo napačno obveščeni o znanosti, kjer se njuna razprava še posebej osredotoča na dezinformacije med posamezniki in teorije zarote.
Tako ugotavljata, da je posameznikovo obdelavo in sprejemanje informacij nemogoče razumeti, brez upoštevanja spleta družbenih omrežij in drugih spremenljivk na makro nivoju, ki zagotavljajo pomemben družbeni kontekst.
Nadalje kažeta, da je napačno obveščanje odvisno od sposobnosti in motivacije posameznika, da opazi neresnice, pa tudi drugih dejavnikov na ravni družbe, ki povečujejo možnost, da bodo državljani izpostavljeni pravim in pravilnim informacijam.
Pri tem imajo velik vpliv tudi sami znanstveniki, na drugi strani pa mediji in konzumerizem znanstvenih novic.
Zaščitimo se pred teorijami zarote
Zaradi vsega omenjenega je zato nadvse pomembno, da vemo kako ločiti sumljive informacije od pravih in legitimnih, z namenom, da se izognemo napačni obveščenosti.
Strokovnjaki priporočajo odmik od spletnih strani, ki ponujajo nepotrjene informacije, tudi odmik od strani, ki potrjujejo obstoj »starodavnih modrosti« in trdijo, da obstajajo teorije zarote.
Dobro je preveriti tudi vir informacij, kredibilnost avtorja, ter poiskati vire, ki potrjujejo podane informacije. In kar je najpomembneje, vklopiti razum.
