Kam bi Andrej Orovič vložil milijon evrov? V podjetje. »Ne bi kupili čolna. Mi smo ga prodali, zato da smo halo postavili.«

Podjetno z Andrejem Orovičem. O rasti, osebnem razvoju in ekipi v Robotehniki.

Zgodba družinskega podjetja Robotehnika se je začela leta 2007 v garaži ustanovitelja in direktorja Andreja Oroviča, ki je zaznal potrebo po izgradnji namenskih strojev. Že od malega ga je zaznamovala radovednost. Vedno je raziskoval, razstavljal stvari in ugotavljal, kako delujejo. Nikoli ni bil pri miru, ustvarjalna energija ga je gnala naprej in prav ta lastnost je kasneje postala temelj podjetniške poti.

Povpraševanje je bilo vedno večje, z njim pa je raslo tudi podjetje. Proizvodnja se je razširila na CNC obdelavo kovin in kasneje na izdelavo specialnih hidravličnih blokov. Leta 2010 se je podjetje preselilo v delavnico v velikosti 160 kvadratnih metrov, leta 2017 pa v prostore v Markovcih, kjer deluje še danes.

Delavnost in odnos do dela prenaša tudi na svoja otroka. Na intervjuju je bila tudi hčerka Janja Orovič, ki pokazala, da so poslovno in osebno močno povezani. Podjetje tako ni le zgodba o rasti proizvodnje, temveč tudi zgodba o družini, ki diha skupaj z njim.

Ko pogledate svoj poslovni model danes: ali vam več prihodkov prinašajo CNC komponente, hidravlični sistemi ali avtomatizirane rešitve po meri? In ali prihajajo ključna naročila bolj od dolgoročnih partnerjev ali projektnih kupcev?

»Začel sem z avtomatizacijo. Avtomatizacija kot taka je lahko malo problematična, ker dobiš neke avanse. Potem, ko je projekt cel končan, pa dobiš plačilo, kar se lahko zavleče za par mesecev in je problem denarni tok. Zato sem jaz zmeraj skrbel za to, da bi delal še nekaj zraven avtomatizacije, to pa je CNC obdelava, ki pa je dejansko moj osnovni poklic. Po poklicu sem strugar, tako da CNC obdelava je moj prvi poklic. Pri tem je pa tako, da se denar hitreje obrača. Ti za izdelek kupiš material, narediš, dobiš plačilo in se v enem mesecu do dveh že obrne. In imaš od CNC obdelave fiksni pritok denarja, avtomatizacija pa je potem kot neka češnja na vrhu, ki lahko podjetju naredi malo več dodane vrednosti.

Kar se tiče CNC obdelave, imamo 90 ali pa recimo 80 odstotkov kupcev iz tujine. Največji delež je Nemčija, nekaj malega Avstrija, zdaj pa se odpira tudi Amerika. Amerika se odpira na podlagi tega, ker imamo enega nemškega kupca, ki ima po celem svetu podružnice in zdaj delamo že za sedem njihovih podružnic, dve od teh sedmih sta v Ameriki. Tako da delamo zadnje leto približno pet odstotkov prometa za Ameriko. V Sloveniji imamo dva kupca, ki sta malo večja, vse ostalo pa tujina.«

Katere ključne dejavnosti in viri so za vaš posel res 'kritični' – brez česa podjetje ne more delovati? 

»Sama avtomatizacija brez CNC obdelave bi bila kar otežena, ker pri avtomatizaciji je tudi tako, da vse komponente izdelamo v hiši, nič ne kupujemo razen standardnih delov, nič ne kupujemo zunaj. To je tudi prednost, da smo lahko hitrejši, konkurenčnejši, ker ne rabimo vseh izdelkov kupovati na trgu, ampak jih dejansko vgradimo po naši nabavni ceni. Tako da mislim, da je ta kombinacija, da imaš svojo CNC obdelavo in strojno gradnjo, dobra. Ker večina oziroma verjetno kar 99 odstotkov podjetij, ki se ukvarja s strojno gradnjo, nima svoje lastne obdelave.«

Kakšno je bilo vaše poslovanje v 2025 v primerjavi z 2024?

»Približno isto. Dejansko smo mi od leta 2017 do 2024 imeli enormno rast. Mi smo vsako leto skoraj deset ljudi dodatno zaposlili. Leto 2025 je bilo obdobje, ko smo imeli manj dela, predvsem v prvi polovici leta, ker je en kupec naročil le 40 odstotkov količine iz leta 2024, kar je povzročilo velik upad. Je pa res, da je kupec iz Nemčije povečal naročila, tako da suma sumarum smo na enaki višini prometa. Je pa bilo kar napeto leto.«

Kaj vas danes najbolj diferencira od konkurence – izdelek, storitev, proces, blagovna znamka ali kaj tretjega? 

»Imamo brizgalne stroje, upcount mašine in CNC stroje, zato lahko izdelke barvamo in obdelujemo sami. Posledično skoraj vse nestandardne izdelke izdelamo v lastni proizvodnji. Zdaj, če se fokusiramo na strojno gradnjo, imamo dejansko pokrito vse od projektiranja, izdelave, potem računalniško podprtih sistemov, imamo svoje programerje, tako da imamo dejansko čisto vse v hiši. Nič ne najemamo od zunaj.«

Vaš največji izvozni trg je Nemčija? Kako se kot slovensko podjetje diferencirate v tako tehnološko zahtevnem okolju in kje vidite svojo ključno konkurenčno prednost?

»Dejansko mora biti zmeraj nekaj sreče, da uspeš v poslu. V Nemčijo smo prišli tako, da smo prišli v eno podjetje z izdelkom, ki smo ga delali pod ceno, ker nismo imeli primernih strojev za tisti izdelek in smo se hoteli dokazati in smo ga delali tudi malo pod ceno. In potem nas je koncern sprejel noter, ker smo imeli dobro kvaliteto in smo začeli zmeraj več naročil dobivati za tega kupca, tako da smo dejansko začeli kupovati stroje na podlagi tega, da se nam je tam povečevala proizvodnja. Ker ima koncern v Nemčiji sedem ali osem podjetij, so se še druga podjetja med sabo pogovarjala, pa so rekli, da dobro delamo in zdaj delamo dejansko za kompletni koncern. Pri drugih podjetjih v Nemčiji je bilo pa pogosto tako, da so komercialisti, ki so prej delali v določenem podjetju, odšli drugam in nas nato iz novega podjetja ponovno kontaktirali. Zato imamo danes praktično vse kupce povezane neposredno in poslujemo brez posrednikov.

To je velika prednost z vidika komunikacije. Če je na načrtu karkoli nejasnega ali napačnega, lahko kupca takoj pokličemo in se dogovorimo, kako zadevo izvesti. Kadar je vmes posrednik, je pridobivanje informacij pogosto oteženo ali celo nemogoče.«

Kako sestavljate ekipo: katere kompetence iščete pri novih zaposlitvah in kako jih razvijate naprej? 

»Največji izziv trenutno predstavlja višje strokovno usposobljen kader. V Sloveniji teh kadrov ni, razen če ga ukradeš drugemu podjetju, to je edina opcija. Mi imamo srečo, ker imamo blizu Hrvaško in imamo približno enih sedem, osem sodelavcev iz Hrvaške. Na Hrvaškem še zmeraj obstaja šola za strugarja, recimo in ljudje iz šole pridejo z znanjem, ki je potrebno za to področje, tako da dejansko ta kader dobimo večinoma iz Hrvaške.

Vsakega delavca potem pošljemo še v Ljubljano na šolanje za programiranje, potem tudi dejansko na lastnem področju delamo izobraževanja, imamo recimo ljudi, ki nastavljajo stroje, pa so bili prej, ne vem, kuharji, peki, tako da kdor ima željo se naučiti, je vse mogoče.«

Koliko imate zdaj zaposlenih?

»Redno imamo zaposlenih okoli 42 ljudi, pa okoli sedem, osem študentov, ki tudi redno delajo, samo da še imajo status študenta.«

Delovno okolje Robotehnike je zaposlenim prijazno, z roko v roki z lokalno skupnostjo. Kaj to pomeni v praksi?

»Velika prednost je že to, da delamo samo dve izmeni, da nimamo nočnih, pa delovnih vikendov, kar je zdaj za ljudi zelo pomembno, da delajo samo pet dni na teden, pa imajo potem počitek. Potem tudi plače so nad nekim povprečjem, ker smo ugotovili, da če imaš nizke plače, se ti preveč ljudi menja, ljudje odhajajo, tako da to področje imamo urejeno. Imamo tudi kolektivne dopuste, pa tudi izven tega še ostane nekaj dopusta.«

Enkrat na leto organiziramo enodnevni izlet in gremo z avtobusom, potem gremo vsako leto tudi v Planico, tako da imamo neke aktivnosti, bowling imamo zdaj brezplačen za zaposlene, se napišejo na seznam, ker tam nekje do osem ljudi lahko gre, in enkrat tedensko grejo. Najbolj pomembno pa je, kako se v okolju počutiš.«

Janja Orovič: »Mislim, da večina ljudi hodi v službo zato, ker mora, vendar se pri nas res trudimo ustvariti okolje, v katerega zaposleni prihajajo tudi z veseljem. Organiziramo različne aktivnosti, kot so team buildingi in dodatne nagrade, s katerimi želimo prispevati k dobremu počutju v kolektivu. Vsako leto izvedemo vsaj en, pogosto pa dva individualna razgovora z vsakim zaposlenim. Na teh srečanjih imajo možnost odkrito povedati, kaj je po njihovem mnenju dobro, kje vidijo težave in kaj bi lahko izboljšali. Poleg tega vsako leto merimo tudi zadovoljstvo zaposlenih z vprašalnikom Gallup Q12. Gre za spletno, anonimno anketo, ki nam omogoča, da pridobimo iskren povratni odziv ter spremljamo, ali zadovoljstvo skozi čas narašča ali upada.«

Orovič nadaljuje: »Ja, to so take malenkosti, ki veliko izboljšajo. Za svoje delovno mesto vem, kaj bi se lahko izboljšalo, ne morem pa vedeti, ne vem, za delo na stroju, če me tam ni.«

Kakšno vlogo ima tehnologija/AI v vašem poslu danes, kje vam resnično skrajša čas ali stroške? Seveda ima, morda katera, na kakšen način.

»Mi uvajamo precej robotizacije. To sicer še ni umetna inteligenca, ker delamo tudi sami avtomatizacijo, robotizacijo, tako da imamo dosti strojev opremljenih z roboti in zmanjšujemo tudi vpliv nekega takega ponavljajočega se dela. Umetno inteligenco uporabljamo bolj kot ne za nekaj iskati na internetu, kakšna navodila, bolj za te zadeve, je pa to že dejansko vsakodnevno uporabno. 

Zadevo pa moraš tudi dobro poznati, ker te tudi včasih lahko malo pelje preko vode. Recimo ti roboti, ko so zdaj po televiziji, saj se to dobro sliši, samo moraš še za vse gibe, za vse, ga moraš sprogramirati. Bo pa to čez pet let že tako daleč, da bo lahko poleg stroja stal robot.«

Kako pa je kaj geopolitična negotovost vplivala na vaša naročila in investicijske odločitve?

»Na nas nima nekega vpliva. Mi imamo kupce, ki delajo za transportno tehniko, logistiko, tu pa so izdelki, kot so Amazon skladišča in to samo raste. Recimo v času korone smo imeli mi za 100 odstotkov povečano delo, ker takrat ti kupci iz Nemčije niso dobili materiala iz Kitajske in smo mi dejansko proizvajali, koliko smo uspeli.«

Kakšen vpliv ima vaše podjetje na lokalno skupnost (zaposlovanje, sodelovanje z dobavitelji, donacije, mentorstva)? 

»Kot sponzorji pomagamo z denarnimi sredstvi, pa tudi s kakšnim materialom, raznim društvom, gasilskim društvom, recimo. Leta 2022, 2023 smo bili izvajalec za objekt Nogometnega kluba Podvinci. Občina je imela takrat na razpolago 360.000 evrov za novi športni objekt, ponudbe so pa bile okoli 600.000 evrov in smo se potem odločili, da bom prevzel gradnjo in smo dejansko v teh okvirjih to naredili. Smo pa tudi sami veliko žrtvovali in fizično delali na licu mesta.«

Kako skrbite za kulturo podjetja in voditeljstvo - kaj pri vas pomeni 'dober šef' v praksi? 

»To bi morali vprašati delavce. Ne vem, jaz sem dejansko začel tako, da sem začel kot strugar in sem se potem dalje izobraževal. Dejansko sem rasel z delom in sem bolj kot ne ves čas poleg delavcev. Vključen v vse. Tudi danes sem bil na stroju, zato sem se moral iti preobleč pred intervjujem. Vedno je nekaj, kar še moraš narediti, je pa tudi tako, da tisto kmečko znanje, ki ga jaz imam, dostikrat pripomore k neki rešitvi.«

Ker gre za družinsko podjetje, me zanima, kako usklajujete družinske odnose in poslovno sfero?

»Nimamo nekih problemov. Tudi ko smo doma, se ne pogovarjamo dosti o službi. Dobro, nekaj se moraš, da bi pa se samo o tem pogovarjali, pa nič drugega, to pa ne.«

Kako v družinskem podjetju poteka prenos odgovornosti med generacijami – je nasledstvo že jasno začrtano ali ga oblikujete sproti?

»Razmišljamo, da bi naredili družinsko ustavo. Recimo 25 odstotkov sem jaz že dal sinu Jerneju, zdaj še Janja dobi 25 odstotkov, ker sem ji obljubil, da ko bo 25 let stara in zdaj je že, tako da.«

Janja Orovič:  »Že 26.«

Orovič nadaljuje: »Ja, zdaj bo že 26, tako da moramo še to narediti, zato, da čutijo neko pripadnost. Najbolj hudo je, ko so ljudje stari že 60, 65, pa še zmeraj držijo vse niti v rokah. Moja filozofija je, da bi se upokojil pri 60-ih in ne bi več aktivno sodeloval v podjetju, tako da zdaj še imam sedem let časa, da jih uvedem in da se preda naprej.«

Če bi jutri prejeli milijon evrov dodatnega proračuna, kam bi ga usmerili in zakaj? 

»Poplačal bi vse kredite. Novo halo bi zraven postavili. V glavnem, vložili bi takoj v podjetje. Ne bi kupili čolna. Mi smo ga prodali, zato da smo halo postavili.«

Kaj bi želeli, da bodoči zaposleni in mladi podjetniki razumejo o vaši panogi, pa se tega v šoli ne naučimo? 

»Vedno znova nas preseneti, ko dijaki iz poklicnih šol na Ptuju pridejo k nam na prakso in ne znajo prepoznati osnovnih materialov - ne ločijo med železom, jeklom, aluminijem ali bakrom, ker teh materialov v živo sploh še niso videli. Pogosto tudi ne znajo uporabljati osnovnih merilnih orodij, recimo 'šublerja'. Zato smo uvedli pravilo, da vsak praktikant svojo prakso začne pri žagi, na vhodu materiala. Tam se najprej spozna z različnimi materiali in se nauči osnov merjenja. Menimo, da je praktično znanje nujno. Teorija sama po sebi ni dovolj. Ko pridejo v podjetje, morajo namreč pogosto začeti skoraj od začetka, ker nimajo pravega stika s prakso. Za to seveda niso krivi sami, temveč je tako zastavljen sistem izobraževanja.

Podobno opažamo tudi pri nekaterih konstruktorjih, ki so sicer že magistrirali, vendar nimajo praktičnih izkušenj iz proizvodnje. Brez tega težko razumejo, kako se njihove rešitve dejansko izvajajo v praksi. Vedno poudarjamo, da mora konstruktor določen čas preživeti v proizvodnji, da pridobi občutek za procese in omejitve. Le tako lahko postane res dober konstruktor. V nasprotnem primeru je učenje precej daljše in zahtevnejše.«

Katera izkušnja iz otroštva ali mladosti vas je najbolj oblikovala kot človeka in zakaj? 

»To je težko vprašanje. Že kot otrok sem zmeraj nekaj raziskoval, pa 'šraufal', vse, kar sem imel doma, vse stroje, vse sem razstavil, da sem videl, kako so narejeni. Že v osnovni šoli me je tehnika ves čas zanimala. Ko smo doma še imeli kmetijo, sem si za lažje delo pogosto sam izdelal kakšen stroj ali pripomoček. Ves čas sem nekaj konstruiral, sestavljal in preizkušal, zato mi je bilo že zelo zgodaj jasno, da me vleče v tehnično smer.

Kar se tiče šolanja, sem se najprej vpisal za avtokleparja, predvsem na željo staršev. Takrat so avtokleparji dobro zaslužili in imeli dobre avtomobile, zato je bila to z njihovega vidika perspektivna izbira. Mene pa je veliko bolj veselilo strojništvo, zato sem se po enem mesecu prepisal na program za strugarja. Tri mesece staršem sploh nisem povedal, da sem se prepisal - hodil sem na isto šolo, le v drug razred.

Po končani triletni poklicni šoli sem se zaposlil pri Gomilšku. Takrat je obrtna zbornica objavila razpis za nadaljevanje šolanja v štiriletni popoldanski program, zato sva se s sodelavcem vpisala in ga tudi uspešno zaključila. Kasneje, ko sem že delal v Talumu, se je v Celju odprla možnost za šesto stopnjo, prav tako v popoldanski obliki. Tudi to šolanje sem opravil ob delu. Pravzaprav sem se večino časa izobraževal vzporedno s službo.«

Kateri je vaš prvi 'resni' spomin na delo ali zaslužek in kaj vas je takrat naučil o denarju? 

»Dejansko sem ves čas poleg redne službe delal še dodatno. Že ko sem bil zaposlen pri Gomilšku, sem imel doma svojo stružnico, na kateri sem popoldne izdeloval različne stvari. Vedno sem imel potrebo, da še nekaj ustvarjam in proizvajam tudi izven rednega delovnega časa.

Ko je šla Metalna v stečaj, smo na dražbi kupili stružnico, kar mi je omogočilo še več samostojnega dela. V določenem obdobju sem popoldne skoraj več proizvedel kot v redni službi.

Redna zaposlitev mi je vedno predstavljala varnost, zagotovljeno plačo, socialno varnost in stabilnost. Popoldansko delo pa je bilo dodatek, ki je omogočal nekoliko višji standard in več svobode pri ustvarjanju.«

Kdo je bil vaš najpomembnejši mentor ali zgled in česa vas je naučil(a), česar iz knjig ne bi? 

»Načeloma nisem imel mentorja. Je pa bil moj bratranec strugar in zelo vsestranski človek, ki je obvladal veliko različnih stvari. Pri njem sem se naučil veliko osnovnih veščin - varjenja, brušenja, rezanja in tudi struženja. Tam sem pridobil precej praktičnih izkušenj. Velik del znanja pa sem pridobil tudi v podjetjih, kjer sem delal. Vedno so bili ob meni sodelavci, ki so svoje delo res dobro obvladali, in od njih sem se sproti učil.«

Kako skrbite za duševno in fizično kondicijo ter meje med delom in domom (rutine, počitek, podpora), da ne izgorite? 

»Ja, to je težko. Zato sem šel leta 2016 na samostojno pot, ker sem moral iti za mesec dni v bolniško, ker sem imel prevelik pritisk, pa mi je zdravnica predpisala strogo mirovanje in to je bila potem prelomnica, da sem se odločil, da dam odpoved in da začnem delati samo zase. Ker pred tem sem delal od sedmih do treh v službi, potem sem prišel domov in od štirih do devetih delal popoldanski šiht. Pa vsako soboto.

Za sprostitev sem hodil na boks, samo imam problem, ker imam koleno obrabljeno in sem moral nehati, tako da se zdaj trenutno ne ukvarjam z nobenim športom, moral pa bom začeti nekaj. Razmišljam o kolesarstvu. To je edini šport, ki ga lahko delaš s poškodovanim kolenom.«

Ob kateri uri se zbujate? Katera navada ali mali obred vam najbolj pomaga ohranjati fokus čez dan? 

»Zbudim se okoli petih, ob petih dvajset vstanem, tako da sem med šesto in četrt na sedem že v podjetju. Zjutraj je obvezna samo kava, drugega mi še ne paše.«

Česa vas je bilo na začetku najbolj strah in kako danes obvladujete podobne strahove? 

»Iskreno, s tem nisem imel večjih težav. Deset let sem poleg redne službe razvijal še svojo dejavnost in v tem času smo ustvarili med 300.000 in 400.000 evrov prometa na leto. Ko sem se odločil za samostojno pot, nisem začel iz nič, imel sem že rezultate in reference. Zato tudi pri banki ni bilo težav pri pridobivanju kredita za halo in stroje.

Velika razlika je, ali nekdo začne povsem na začetku ali pa deset let postopno gradi zgodbo ob redni plači. Jaz sem imel varnost redne zaposlitve, zraven pa sem razvijal dejavnost. Nisem potreboval kredita za material ali zagon. Delavnico sem imel kar doma v garaži. Namesto avtomobila so bili tam stroji. Na začetku nam je pomagalo tudi financiranje preko podjetniškega sklada, kjer smo dobili zelo ugoden kredit. Obrestna mera je bila 1,6 odstotka brez Euribora za deset let, kar je bilo za tisti čas res ugodno.«

Kdaj ste se nazadnje počutili neuspešne - in kako ste to predelali v nekaj uporabnega? 

»Načeloma nismo imeli večjih težav s pridobivanjem posla. Ko smo pred desetimi leti tukaj začeli, smo imeli srečo, da nam je naš največji kupec postopoma povečeval obseg naročil. Na tej osnovi smo lahko vlagali naprej, kupovali nove stroje in širili halo. V bistvu smo rasli skupaj s kupcem.

Nikoli nismo bili v situaciji, da ne bi imeli dovolj dela. Tudi v času korone smo imeli celo več naročil kot običajno, ker smo določene izdelke proizvajali sami, saj jih drugje ni bilo mogoče dobiti. Najslabše oziroma najbolj negotovo obdobje je bilo lansko leto, predvsem v prvi polovici leta. Takrat je bilo stanje precej nepredvidljivo. En mesec je bilo naročil veliko, naslednji mesec zelo malo, in res nisi vedel, kako se bo razvijalo naprej. 

V drugi polovici leta se je situacija začela izboljševati, zadnja dva meseca pa sta bila že zelo dobra. Letos pa je rast res izrazita. Če smo imeli septembra ali oktobra lani okoli 250 tisoč evrov prometa, smo zdaj pri 350 do skoraj 400 tisoč evrih mesečno. Pri enakem številu zaposlenih je bilo takrat precejšen izziv zagotavljati stabilnost in organizacijo dela. Ob takšnem obsegu naročil, kot ga imamo zdaj, pa teh težav ni več.«

Kateri 'ne' je bil za vas najtežji, pa se je izkazal za koristnega?

Janja Orovič: »To sem se spomnila. Mi dostikrat rečemo, da bi njemu moralo biti ime Srečko, ker ima vedno srečo z vsem. Saj itak je prvo trdo delo pa vse, ampak ne vem, vedno se mu nekako zgodi, da se na koncu vse dobro izide, mi smo pa vedno rečemo, da bi mu moralo biti ime Srečko.«

Orovič nadaljuje: »Nismo imeli tega, da bi imeli probleme, da bi bila neka kriza ali da bi imeli neko odločitev, ki bi nam zadevo otežila. Pred približno dvema ali tremi leti mi je sin rekel, da imam zanimiv pristop - da vedno najprej kupim stroj, še preden je nujno. Če smo imeli vse stroje zasedene, sem rekel: 'Kupimo še eno stružnico.' In ko je čez tri mesece prispela, smo že imeli povečano količino dela, ki ga brez novega stroja sploh ne bi mogli prevzeti. Večkrat je komentiral, da imam očitno dober občutek za pravi trenutek investicije.

Podobno je bilo pri sončni elektrarni. Postavili smo jo tik pred energetsko krizo ob začetku vojne, zato smo imeli dovolj lastne električne energije in krize praktično nismo občutili, medtem ko so nekateri plačevali zelo visoke stroške. Nedavno smo dokupili še dve bateriji, tako da bomo poleti praktično 100-odstotno energetsko samozadostni.«

Katero knjigo, film, skladbo ali osebo bi priporočili našim bralcem, da bolje razumemo vaš notranji kompas? 

»Na Discovery Channel sem zelo rad gledal eno oddajo, How it's made - Kako je narejeno. Tam so prikazane proizvodne linije in stroji ter natančen potek izdelave, na primer kako pekarna izdela škatlo keksov od začetka do konca, od surovine do pakiranja.«

Janja Orovič: »Skozi moje otroštvo in mladost so bila vedno taka vprašanja: 'Če ugotoviš, kako se to naredi ali kaj je to, dobiš pet evrov.' Tako smo bili ves čas spodbujeni k razmišljanju.«

Orovič nadaljuje: Ja, take tehnične in poučne stvari me zanimajo.«

Podjetno omogočajo: Riko, NLB in Avant2Go.