Nuška Gajšek ob koncu leta odkrito tudi o Bruslju: »Ostajam na Ptuju«

S ptujsko županjo Nuško Gajšek smo se ob koncu prvega leta njenega drugega mandata usedli za mizo in se ozrli nazaj.

Finančne tegobe občine, superzavod, parkirišča, zategovanje pasu ...

Govorili pa smo tudi o viziji za prihodnje leto in o govoricah, da odhaja v Bruselj.

Prvo leto drugega mandata je za vami, kateri projekti so po vaši oceni izstopajoči predvsem v tem letu, ki se zdaj zaključuje?

»Nekih novih projektov v bistvu nismo začenjali, ker se zaključuje perspektiva in dokončujemo te projekte, tako da glavni projekti so kanalizacija in kolesarske steze. Zaključili smo tudi dokončno investicijo stare steklarske, pridobili tudi vsa sredstva za sofinanciranje. Tako da to so tisti ostanki prejšnjih mandatov, ne samo mojega prvega, ampak tudi mandata mojega predhodnika, takrat so se začeli. Tu se potem vidi ta neka dinamika, kako dolgo se nekateri projekti vlečejo od same priprave dokumentacije ali odločitve za projekt, do same izvedbe in zaključka. Tako da, to je to. 

Veseli smo, da je to končno za nami, da nekako zdaj uspevamo z vsemi temi situacijami, da tudi finančno zaključujemo te projekte, da imamo tudi z ministrstva odobrene zahtevke, nekaj se bo sicer še finančno prenašalo v naslednji proračun, ampak ne veliko. Tako, da si bomo lahko vsi skupaj oddahnili, ker je res šlo za velike infrastrukturne projekte, ki so zahtevali veliko potrpljenja, pa tudi živcev, tako da smo res zadovoljni, da smo jih zaključili.«

Na seji zadnji seji smo poslušali debato okoli druge obravnave predloga proračuna, naslednje leto investicijsko ne bo presežno. Pa vseeno, kakšna je vizija za naslednje leto tudi v tem pogledu?

»Ja, mi smo včeraj sprejeli proračun za leto 2024, seveda smo že ob sami pripravi osnutka vedeli, da ta ne bo investicijsko bogat. Nekako je to vedno naravni proces, zaključuje se finančna perspektiva. Vsi vemo, da v finančni perspektivi sploh na koncu, ko se zaključuje, so investicijski cikli najmočnejši, tudi v našem mandatu se je to zgodilo. Mi smo v prejšnjem mandatu imeli investicijski cikel 53 milijonov evrov, tako da potem seveda pride do situacije, da malo manjka. Vmes so se zgodile vse druge stvari, vezane že na covid, potem na vojno v soseščini, gospodarsko krizo, podražitve storitev, pomanjkanje delovne sile, potem pa še podivjane obrestne mere, dvigi plač, dvigi cen materialnih stroškov. Tega je bilo kar nekaj, vse to se pozna tudi na proračunu. 

Nekako bomo naslednje leto bolj pripravljali projekte, se bolj posvečali vsebini, malo manj bo te izvedbene strani. Upamo, da si bomo vseeno toliko opomogli, da bomo lahko v letu 2025 in 2026 intenzivno začeli s črpanjem iz nove finančne perspektive in da bomo seveda dobili denar za tiste projekte, ki jih mesto danes potrebuje, da se lahko razvija. Govorimo predvsem o industrijskih conah, želeli bi si tudi občinske stanovanjske gradnje, kot veste, mi imamo pripravljen že prej, že dvakrat smo imeli gradbeno dovoljenje za blok z neprofitnimi stanovanji z avtobusno postajo. Žal, zaradi pritožb se nam to nekako odmika, ampak jaz sem trdno prepričana, da slej ko prej, to veljavno, pravnomočno gradbeno dovoljenje bo. 

Mi smo tudi ob robu otvoritve doma upokojenca v Žabjaku sedeli z ministrom Simonom Maljevcem, kjer smo nekako dobili potrditev ali zagotovila, da sredstva v prihodnjih letih bodo zagotovljena za stanovanjsko gradnjo, tako da nekako optimistično zremo v to, da bomo kljub temu da nekoliko zamujamo, vseeno stali pri dogovorih, da bo gradnja financirana s strani Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, kar pomeni, da ne bo bremenila občinskega proračuna, stanovanja pa bodo na voljo našim občankam in občanom. 

To so tisti glavni projekti, ki se jih bomo lotevali tudi v prihodnjem mandatu oziroma ob koncu tega mandata. Zagotovo pa moramo naslavljati tudi cestno infrastrukturo, ki je v nezavidljivem stanju. Z župani Spodnjega Podravja pripravljamo projekt vodovoda, za katerega upam, da bo zdaj res do te faze pripravljen, da lahko vložimo gradbeno dovoljenje. To potem seveda terja tudi svoj čas, v vmesnem času se bomo morali z državo dogovoriti za način financiranja, potem imamo seveda še en akuten problem v Mestni občini Ptuj, ki se mu reče parkirišča. Želimo si izgradnje garažne hiše, to se tudi praktično že cel moj prejšnji mandat pogovarjamo, kje in kako. 

Vseskozi pa naletimo na neke vedno nove izzive, ampak zdaj bo treba narediti korak naprej in upam, da nam do konca mandata uspe pripraviti dokumentacijo, da bo pripravljena za izvedbo. Lokacij imamo kar nekaj, od avtobusne do blagovnice, ki sicer ni občinsko zemljišče, potem tudi za minoritskim samostanom. 

Tu so pa neki večji izzivi, ker je potrebna še sprememba prostorskega akta. Pri Zdravstvenem domu je tudi potreba po garažni hiši, nekako se bomo morali tega lotiti sistematično. Potem so še projekti, ki se jih bomo lotevali, to so sončne elektrarne, mi imamo pripravljen že kar nekaj dokumentacije, tudi pridobljenih soglasij, zdaj bomo iskali najoptimalnejši model, ki bo prinesel največji donos. Zagotovo so potem še manjši projekti, od igrišč, otroška igrala, izvajanje participativnega proračuna, razne manjše investicije, doma krajanov, četrtne skupnosti in tako dalje. 

Dela nam ne bo zmanjkalo, upamo samo, da se bo finančna situacija malo popravila in bomo lahko mogoče lahko več naredili kot sedaj, ker zdaj malo pesimistično razmišljamo, da bo težko.«

Torej vizija za naprej je predvsem varčevalna in pripravljalna?

»Mi moramo narediti nekaj več na prihodkovni strani, zajeziti odhodkovno. Mi se ne moremo konstanto samo kreditirati. Kreditiranje je predvideno zgolj in samo za investicije, tako da bo potrebno narediti nekaj na tekoči porabi. Mi smo proračun v prvem branju za svetnike pripravili na način, da smo jim označili v treh barvah; rdeča, oranžna in zelena, ker vemo, da ima proračun različne odhodke. 

Nekaj je, kar je zakonsko predpisano in na to nimamo vpliva, to je označeno z rdečo bravo. Nekaj, kar je zakonsko predpisano pa lahko določimo višino, smo označili z oranžno barvo. Nekaj, kar smo sami dali v proračun, si izmislili in sami financiramo, je označeno z zeleno barvo. Na koncu smo ugotovili, da je te zelen barve kar malo. Ni je toliko, prevladuje tista oranžna, tako da tukaj bomo morali nekaj … 

Se pravi, bilo je ogromno na račun dviga plač, žal povprečnina, kljub temu da statistično gledano je res bila najvišja v zadnjem obdobju, ampak nominalno pa to ni odražalo, kar se nam je dogajalo. Ni dosegala niti inflacije. Mi smo povprečnine dobili za štiri odstotke višje od inflacije, ki je na sedmih odstotkih, če pa še dodamo vse te obresti, ne pokrijemo niti stroškov plač, kaj šele vse ostalo. Tako da v tem segmentu bo potreben dogovor, kako naprej. Zagotovo bomo zdaj morali nižati odhodke, to nikoli ni priljubljeno in vedno naleti na odpor. 

Začeli smo z združevanjem zavodov, kjer si v prvem koraku, kot je bilo tudi včeraj slišano na razpravi o poračunu, mogoče malo nekega presenečenja ali pa mogoče, da se svetniki niso najbolj … so se nadejali večjih prihrankov, ampak v prvem koraku to ni možno, zato ker pri pripojitvi prenašamo vse pravice, vse avtomatično na nov zavod, kar pomeni, da tukaj ni sprememb, seveda pa se bo v nadaljevanju treba z novim vodstvom dogovoriti, na kak način bomo optimizirali delovanje, kadre, na kak način bomo ustvarili dodano vrednost, na kak način bomo črpali sredstva iz drugih virov, zato da bomo ustvarjali dodano vrednost za občanke in občane.«

Malo samorefleksije, leto se izteke, kakšno obžalovanje? Bi se občina česa lahko lotila drugače, boljše?

»Mislim, da ne, vsaka stvar ima svoje zakonitosti. Mislim, da smo se veliko naučili, predvsem to, da je vedno treba imeti plan B, da se stvari, četudi so videti na prvi pogled, da so dorečene, premišljene, se dostikrat pojavi še kakšna nepredvidena situacija. Zdaj smo mogoče malenkost bolj pripravljeni, da že v startu bolj pogledamo, ali imamo vse stvari čiste, v smislu zemljiških vpisov, lastniških razmerij, ali so v skladu s prostorskimi akti, vse te zadeve. 

Velikokrat se tudi zgodi, da gre premoženje na državi, ker so še kakšne stare denacionalizacijske zadeve zadaj, potem mi seveda dobimo en neprijeten položaj, potem ko smo računali na neka sredstva, ki jih izgubimo. Zagotovo se bomo morali glede nepremičninskega fonda odločiti, kaj vse gre v prodajo, ker to enostavno postaja breme za občino. 

Veliko je tudi solastniških deležev, kjer nobeden od lastnikov objekta ne vzdržuje in na koncu pade vse na občino, ker smo edini, ki imamo predstavnike in naslove, kamor se obračajo gradbeni inšpektorji in nam pišejo takšne in drugačne odločbe. Mi potem to vse plačujemo, tudi za druge lastnike pa se potem smatra, da se te ljudi izterja. To bo na eni točki potrebno. Če nimamo vsebinse, ki jo damo noter, če nimamo sredstev, da to dobimo, je boljše, da to prodamo, da objekt dobi novega lastnika, gospodarja in da tudi na tak način poskušamo oživiti mestno jedro.«

Omenili ste javni zavod. To bo večji projekt naslednjega leta.

»Ja, zagotovo bo to projekt, ki bo terjal ogromno časa in energije, mi se moramo temu maksimalno posvetiti. Nekako ti trije stebri že sami po sebi delujejo, recimo dobro. Ampak zdaj, ko bodo združeni, bo treba najti nove sinergije, jih povezati in v bistvu narediti to, da bodo delovali skupaj še bolje. To je cilj, to je tudi bil razlog za to, da smo se tega lotili. Zato ker se mi zdi, da drobljenje nikoli ne prinaša tistega, kar bi lahko dejansko iztržili in ko damo človeški kapital in finančni kapital na kup, potem lahko ustvarjamo boljšo in višjo dodano vrednost in to je cilj tega projekta. To bo zagotovo zahtevno, verjamem, da bomo tudi pod drobnogledom javnosti, da bo vsak najmanjši spodrsljaj viden. 

Do tega bo zagotovo prihajalo, vedno rečem, da vsakič, ko začenjamo neke zadeve, jih spremljajo neki porodni krči, nikoli vse ne zalaufa v prvo 100-odstotno. Tako da bo potrebno malo potrpežljivosti in razumevanja z vseh strani. Si pa želim, da namesto neke destruktivne kritike dobivamo predloge, ki bodo šli v smeri izboljšanja delovanja, ne samo kritiziranja vsepovprek in rušenje. Žal imamo to izkušnje z zavodom za turizem, ta ni bil pospremljen z najboljšimi nameni. 

Mogoče na koncu, čeprav je zaživel in zdaj opravlja svojo vlogo, zato tudi na podlagi te izkušnje, menim, da bo združeni Javni zavod Ptuj šel po isti poti, ampak mislim, da bo na koncu zaživel in bo oddelal, za kar menimo, da je treba. 

Torej, imamo združevanje treh stebrov. Lahko pričakujemo še kakšno združevanje v zavodih?

»Mi nikoli nismo imeli samostojnega zavoda, ki bi mu posvetili na primer področje kulture, tako da znotraj tega novega zavoda bo zagotovo tudi to področje naslavljati, imamo kar nekaj kulturnih institucij. To ne pomeni, da bomo združevali gledališče in kaj drugega. Iskali bomo neke notranje sinergije. Mi imamo zdaj Mladinsko-kulturni center, Staro steklarsko, Narodni dom, Dominikanski samostan, Kurentovo hišo, vse to bi se v prihodnje nekako na eni točki moralo združiti pod isto streho, se boljše koordinirati, bolje tržiti in delovati celovito. Zagotovo je tu še en prostor, ampak to bo v nekih prihodnjih letih, zdaj je treba korak za korakom, ne moremo z glavo skozi zid. 

Treba bo tudi sproti razmisliti, ali smo stopili na kakšno napačno pot, pa bo treba smer spremeniti. Skratka, porodni krči bodo, ampak verjamem, da jih bomo presegli.«

Mogoče malo osebno vprašanje, ki se pojavlja. Vas bo Ptuj izgubil z odhodom v Bruselj?

»Ne, ne. Zavestno sem se odločila, da kandidiram za županjo, mandat sem ponovila in ga bom tudi do konca oddelala. Tudi poslušam, da bom na listi za evropske volitve, pa ne bom. Te ambicije nimam, tudi v Bruslju si ne iščem službe in je nimam dogovorjene, tako da ne odhajam nikamor. Do konca tega mandata ostajam na Ptuju, kako bo potem naprej, pa bomo videli. Mogoče ljudje povezujejo, ker imam veliko službene poti v Bruselj, ampak to je dejansko vezano na funkcijo županje. Po svoji funkciji sem in še šest kolegov iz Slovenije, torej, sedem nas je članov odbora regij. 

Mi smo tam predstavniki lokalnih oblasti in v tem odboru delujemo kot posvetovalno telo za Evropsko komisijo in Evropski parlament, da damo svoja videnja, svoj doprinos, kakšna evropska zakonodaja se sprejema, zato da je tudi ta lokalni vidik prisoten. Zaradi tega sem toliko v Bruslju, ne pa zato, ker bi imeli ambicijo biti evropska poslanka ali tam dobiti kako službo. Torej ne, ostajam na Ptuju.«

Ptujska pravljica. Vedno bolj krasimo mesto, je tudi vedno bolj atraktivno za turiste, predvsem pozimi. Primerjamo z Varaždinom, ki je tudi zelo lepo okrašen, ampak Varaždin je razvil nišo tega božičnega, decembrskega turizma. Je to nekaj, kar bi lahko izkoristil tudi Ptuj?

»Tu imamo še gotovo veliko rezerve, mislim, da smo v zadnjih štirih letih naredili mesto pravljično. Skupaj s sodelavcem Tadejem se, ko se prižgejo lučke, sprehodim skozi mesto in gledava, kje bomo naslednje leto kaj dodali. Mislim, da lučke prinesejo svoj čar, v zadnjem štiriletnem obdobju smo tudi res veliko postorili glede na sredstva, ki jih imamo. 

Z Varaždinom nismo čisto primerljivi, ker Varaždin je vseeno malo večje mesto, ima drugačno finančno sliko, tudi po številu prebivalcev je bolj primerljiv z Mariborom. Ne glede na vse, je blizu in smo si ga šli ogledat. Imajo kar nekaj dobrih idej, bili so tudi uspešni pri evropskih sredstvih, tako so tudi iz tega naslova lahko okraševali in dodajali elemente. Tu si bomo mogoče izposodili kakšno idejo in se z njimi povezali. Že zdaj sodelujemo z njimi pri enem evropskem projektu. Smo tudi pobrateno mesto, tako da to sodelovanje bomo gotovo nadgrajevali. Vidim, da so vložili ogromno sredstev v marketing in se oglašujejo na polno po celi Sloveniji, to pa je nekaj, za kar smo mi prekratki. To zahteva res ogromna sredstva. 

V zadnjem obdobju dobivam številne odzive, tako tistih, s katerimi se poznamo, mojih prijateljev in sorodnikov, kot tudi tistih, ki me sploh ne poznajo, pa mi pišejo privat. Pravijo, da je Ptuj letos zagotovo najlepše mesto v Sloveniji, kar se tiče okrasitve in si bodo prišli pogledat. Tako da, dober glas seže v deveto vas. Očitno se nam je to letos na Ptuju zgodilo, ker tudi, ko se pogovarjam s ponudniki na mestnem trgu, govorijo, da je ogromno prišlekov, torej nedomačinov.

Prihajajo od vsepovsod in so nad videnim navdušeni, tudi če pogledamo dva dni nazaj, v nedeljo je bilo mesto polno, je živelo. Tu bi rada še dodala, da ponudba hrane je, samo naj vprašajo na hišicah. Ponudnike sem tudi pozvala, naj malo bolj označijo in napišejo na večje, da imajo ponudbo hrane, ker so bili pogosti očitki, da ni hrane. Bomo pa v prihodnje zagotovo morali temu nameniti še več sredstev, ker smo mogoče tudi malo presiromašni s samim programom. Govorim o dogajanju na glavnem odru, želeli bi si več koncertov in dogajanja. Imamo en zvočnik, kjer je glasba in malo tega božičnega vzdušja je, ampak potrebujemo tisto piko n i, mogoče s kakšnimi dobrimi koncerti. 

Ni nujno, da so to zveneča imena, lahko damo priložnost mladim glasbenikom, ki se bodo potrudili, ampak zagotovo je treba več postaviti na oder.«

Akutno stanje na Ptuju so parkirišča, kar ste že omenili. Je to tista glavna zadeva? Kaj je tisto najbolj akutno stanje, kaj se mora popraviti?

»Trenutno je največji problem vodovod, ker imamo preveč izgub, kar se izraža tudi na ceni storitev. Temu sledi cestna infrastruktura, seveda pa je vse povezano s parkirišči. Načeloma, če smo čisto iskreni, parkirišč ne manjka, ampak preprosto niso zgoščena v mestnem jedru. Mogoče smo včasih malo razvajeni in bi radi, da stopiš iz avta in si v centu mesta. 

Na obrobju imamo kar nekaj parkirišč, ki velikokrat niso zasedena. Govorim o parkiriščih na Čučkovi in Zadružnem trgu, tudi privat parkirišče, t. i. šoder plac je velikokrat prazen. Prej, ko ni bilo plačljivo, je bil vedno poln, zdaj je prazen, pa mislim, da je parkiranje res poceni. Tako da tu je mogoče malo tudi na nas in na obiskovalcih, da se malo potrudimo. Drugače pa zagotovo potrebujemo neko sistematično rešitev, potrebujemo tudi ta mestni potniški promet, da povežemo četrtne skupnosti, kar pomeni, da ljudem ne bo treba v mesto prihajati z avtom, lahko se bodo peljali z avtobusom. 

Želeli bi si tudi nadgradnjo izposoje koles, da bi jo razširili po celi občini, da bi imeli tudi nekaj električnih koles. Upam, da bo to v prihodnji perspektivi, da bo to možno narediti. Pogovarjamo se tudi z ostalimi občinami celega Podravja, da bi uvedli enotno platformo, kar pomeni, da bi se lahko s kolesom pripeljal iz Maribora in ga pustil na Ptuju. To je ena ideja, skupna platforma, potem pa bi se občine priključevale zraven. Idej je veliko, energijo in voljo imamo, največji izziv pa bo finančni. Zagotovo pa nam ne bo zmanjkalo projektov.«

Zaključne misli ob vstopu v novo leto?

»Naslednje leto bo zahtevno leto, postavljeni bomo pred številne preizkušnje in ko si včasih navajen, da se vse da in da se vse dobi, potem včasih, ko manjka ta finančna plat in nekaj ne moreš, povzroči veliko nezadovoljstva. Res si od srca želim za vse nas, da bomo zmožni razumeti stvari, da bomo zmožni sprejemati, da bomo razumeli drug drugega, da se bomo trudili najti skupni jezik, da si bomo prinesli nazaj nekaj tiste skromnosti, da se bomo vprašali, kaj je dejansko tisto, kar res potrebujemo, ker na koncu dneva, ko potegneš črto, potrebujemo dobre odnose, tisto neko toplino in da se lahko zanesemo drug na drugega. 

Kaj dosti več ne rabimo, tako da bodimo zadovoljni s tem, kar imamo, ker mislim, da nam manjka malo. Ptuj je izjemno lep, zdaj, ko veliko potujem, se vedno z največjim veseljem vračam domov in si ne bi želela živeti nikjer drugje, pa čeprav tujino opevajo kot Indijo Koromandijo, kjer se cedita med in mleko, pa temu ni tako. Pri nas je najlepše, tako da želim vse dobro vsem občankam in občanom in mojemu, našemu Ptuju.«