Po prvem celovečernem igranem filmu v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug (1992), predstavlja režiser Vinci Vogue Anžlovar še komedijo Dedek gre na jug.
A tokrat pot glavnih junakov ne pelje proti morju, temveč v Makedonijo.
Film Dedek gre na jug prikazuje zgodbo o ostarelih glasbenikih Vladu (Vlado Novak) in Borisu (Boris Cavazza), ki se poznata že vrsto let, saj sta skupaj igrala v jazz orkestru.
Vlado se odloči odpeljati Borisa v Makedonijo, da bi ponovno srečal svojo dolgoletno, nikoli izsanjano ljubezen Nedo (Ksenija Mišič), s katero je takrat zaradi nesrečnih spletov okoliščin prekinil stike.
Že na začetku jima pot prekriža Rominja Esma (Zala Djurić), ki je bila priča umoru in je sedaj na begu.
V filmu igra veliko uveljavljenih slovenskih igralcev. Like zgodbe predstavljajo Vlado Novak, Boris Cavazza, Zala Djurić, Goran Navojec, Senko Veselinov, Jasna Diklić, Maruša Majer, Nenad Tokalić, Jonas Žnidaršič, Dario Varga, Primož Pirnat, Ksenija Mišić, Timon Šturbej in drugi.
Po projekciji filma je sledil pogovor z igralci Vladom Novakom, Zalo Djurić, Marušo Majer, Ptujčanom Nenadom Tokaličem – Nešom ter režiserjem Vincijem Vogue Anžlovarjem.
Priča smo bili celo pravemu »ciganskemu« glasbenemu nastopu – v živo smo slišali pesem iz filma, kjer vokalni del prevzame Zala.
Jasno je, da so se igralci z režiserjem odlično povezali. Maruša, antagonistka zgodbe, pojasnjuje, da svojih lastnih vložkov v film ni prav zares dajala: »Skoraj do besede natančno, vse kar v filmu izrečem in naredim, je točno po scenariju. Vinci se je res izkazal, točno je vedel, kaj želi.«
Tudi sicer so prisotni igralci povedali, da so med snemanjem uživali in ni bilo večjih zapletov, kar se tiče organizacije.
Zala še poudarja, da je najbolj uživala v dialogih: »Vinci bi po mojem mnenju moral napisati pesniško zbirko, ker je moj najljubši poet.«
Prav tako je povedala, da se je na snemanju med Romi iz Prekmurja, kjer so posneli večino prizorov, počutila nadvse dobrodošlo: »Vso vzdušje prikazano v filmu je zelo pristno – je eno samo rajanje.«
Režiser še poudarja, da je film življenjski, poln humorja, glasbe in akcije. Vinci Vogue Anžlovar je želel, da se gledalci z liki poistovetijo, se ob filmu nasmejejo in tudi zjočejo.
Gre za tako imenovani »feel good« film, ki po turobnem obdobju epidemije, v katerem je manjkalo optimizma, prinaša svežino, veselje in rajanje.
Starejše novice
