Od izgube službe do lastne pekarne v Kidričevem: Robertovi krofi so najboljši zaradi ... prepiha

Robert Kužner, sicer iz Rogaške Slatine, je svojo pot v kidričevski pekarni začel pred šestimi leti. Poklic peka je opravljal že prej, zmeraj z veseljem, nato je izgubil službo. 

A prav izguba službe se je izkazala za pravi blagoslov - takrat je stopil na zasebno poslovno pot, na vratih nekdanje pekarne se je pojavil nov napis Pekarne Kužner. 

Robert je po izobrazni živilski tehnik, pravi pa, da je že od malih nog svoj čas rad preživljal v kuhinji. Ob peki tort in ustvarjanju za štedilnikom je odrastel - zdaj svojo strast z vsakim pečenim hlebčkom deli z vsemi, ki obiščejo malo pekarnico v industrijskem delu Kidričevega. 

Najbolj zveste stranke so zaposleni v okoliških podjetjih, saj jih do Robertove pekarne loči le čisto kratek sprehod. Prav zanje ima v ponudbi tudi sendviče, ki jih zaposleni vsako jutro naredi sveže. 

Med pustom obožujemo krofe, za malico tudi rogljički, štručke 

Med pustom je opažal, da so se stranke najraje odločale za sladke krofe, a prav radi si pridejo tudi po kak sendvič, pa štručke, pice. 

Robert je v svoji pekarni prav vsako jutro. Odprti so od ponedeljka do sobote, vrata odklenejo že ob peti uri zjutraj. Takrat, ko si prve stranke pridejo po tople štručke, je pek že zaključil svojo pekarniško delo. 

Njegov delovnik se začne ob deseti uri zvečer, takrat, ko se ostali odpravljamo v posteljo, se Robert odpravi v pekarno. V pekarni pripravi vse za naslednje jutro - speče kruh, pa štručke, krofe. A po urah peke se njegova delovna noč še ne konča. 

Po peki sede v avtomobil in tople štručke še razvozi do ponudnikov hitre prehrane, ki od Pekarne Kužner odkupujejo sveže štručke. Trgovka pride ob petih, ostane pa do desetih, nato v pekarno pride še Maks, ki ostane do zaprtja pekarne. 

Krofe med pustom ponujajo vsak dan, zdaj, ko pa smo ga že pokopali, pa se lahko na sladke Kužnerjeve krofe odpravite vsak torek in četrtek. 

»To je vse ročno narejeno in to je razlika«

Roberta povprašamo, zakaj meni, da so prav njegovi krofi letos dobili laskavi naziv naj krofov po izboru bralcev Ptujinfo. Z nasmeškom pove, da jih letos res vsi hvalijo in da je skrivnost najbrž v tem, da je prav vsaka kroglica narejena ročno. 

»Čas moraš imeti za krof, to je kot živo bitje, kot ženska, si pač moraš vzeti čas,« šaljivo prida in v isti sapi resno pove, da so izjemnega pomena tudi dobre surovine. 

Letos med pustovanjem je naredil kar osem tisoč krofov. Vsakega oblikoval ročno, vsakega napolnil sam, seveda, s pomočjo svojih dveh zaposlenih. Za pustni torek sta jih naredila kar 1300, delala pa sta jih deset ur. 

V pekarni pa sicer najdete še koruzni, ajdov, polnozrnati kruh, pa rženega, belega. Imajo tudi rožice iz bombetk, žemlje, pletenke z rozinami, ajdovo, koruzno, čebulno pecivo, pletenice, rogljiče z različnimi polnili, slanike, orehove srčke, sirovo pecivo, štruce s šunko, sirom, pletenke z makom, sezamom, štručke s hrenovko, pice. 

Namig peka: Po krofih naj malo piha! 

Ni skrivnost, da je lep in okusen krof pravi izziv. Morajo biti ravno prav pečeni, vsebovati ravno pravšnjo količino marmelade, pa kroglice morajo biti lepe, ob peki pa mora nastati prstan. 

In kaj je skrivnost lepega in dobrega krofa? Nad odgovorom boste presenečeni. 

Gotovo ste že slišali, da krofi nikoli ne smejo biti na prepihu. »Moja stara mama, mama - vsi so govorili, da ne smeš meti nič odprto, nič ne sme pihati, mora biti toplo. Zdaj je obratno. Krof mora biti na prepihu, da dobi skorjico,« razkrije pek. 

Doda, da krofe zmeraj postavi nekam, da po kroglicah malo popiha in testo dobi skorjo.