Slovenija se je, tako kot vse države po svetu, soočila z zahrbtnim koronavirusom SARS-CoV-2. Bolezen najbolj prizadene ravno najranljivejše skupine ljudi, zato je posebna pozornost in skrb namenjena ravno njim.

Vedno močnejši so glasovi, ki opozarjajo na primerno obravnavo obolelih starostnikov in da naj družba krepi družbeno solidarnost, medgeneracijsko povezanost, empatijo in enakopravnost ter, da se vzdržimo vseh dejanj, ki bi lahko prispevala k stigmatizaciji okuženih.

Vedno več je tudi tistih, ki so s svojim znanjem in prostovoljnim delom pripravljeni pomagati in olajšati izjemno zahtevno delo v domovih za starejše. To so ljudje, ki so bili pripravljeni vskočiti v nastali situaciji. Brez posebnih zahtev, brez plačila. Vse kar želijo, da pomagajo tistim, ki so najbolj ranjeni. 

Svojcem pomaga, da se preko video klica pogovorijo s stanovalci

V Domu starejših občanov Ljutomer je v teh izjemnih razmerah roko pomoči ponudila tudi Urška Kunčič, diplomantka in bodoča magistra socialne gerantologije iz Alma Mater Evropea, ki se zaveda, da je v dani situaciji potrebno pristopiti k rešitvi problema s pozitivno naravnanim odnosom in odprtim srcem. 

»Za to sem se odločila, ker so tako stanovalci kot tudi zaposleni v stiski. Dela je veliko in težko se je v celoti posvetiti vsakemu stanovalcu. Glede na trenutno situacijo nimajo veliko stikov s svojci, tudi videli jih niso že daljše časovno obdobje. Nekaterim je hudo že za en dan, kaj šele za dlje časa. Sama sem najprej pisala direktorju, da ko bodo potrebovali pomoč, sem lahko obrnejo name in jim kot prostovoljka z veseljem priskočim na pomoč,« nam pove uvodoma.

Naposled je prišlo tudi do klica direktorja, ki jo je povprašal o tem, če je še vedno pripravljena pomagati. Klica se je razveselila in takoj pristala na to, da bo pomagala.

»Delam vsak dan, med vikendi sem prosta. Seveda se strogo držim vseh navodil zdravstvene stroke glede uporabe zaščitne opreme in razkuževanja, da zaščitim tako stanovalce, kot tudi sebe. Poskušam opraviti kolikor je pač možno v enem dnevu. Tisti stanovalci, ki izrazijo željo po stiku s svojci, jih skupaj pokličemo in jim sporočimo kakšno je stanje in kako se stanovalec počuti in kaj počne. Moram povedati, da je tega kar veliko. Torej moja naloga je, da poskrbim, da se stanovalci  preko klica in video klica povežejo s svojimi svojci.«

Bolje je biti pozitiven in nasmejan, saj je koronavirus postal del nas

V tem času, ko je nesebično ponudila svojo pomoč, je sproti spoznavala tudi stanovalce. Največ jim pomeni, da lahko slišijo in vidijo domače.

»Epidemija je tako za njih, kot tudi za nas, nekaj novega. Najhuje za njih je ravno to, da ne morejo biti v stiku s svojimi najdražjimi. Nadvse hvaležni so, da lahko z mojo pomočjo stopijo v stik s svojci preko video pogovora in jih tako vidijo ter slišijo. Da jim povedo kako je v domu, da slišijo, da so vsi njihovi svojci zdravi. Slišati glas njihovega najbližjega jim zelo veliko pomeni.«

Koronavirus ni šala, veliko ljudi se ga boji. Ene zmrazi že ob sami misli nanj, ona pa vsak dan dela v okuženem območju. Zato se vprašanje, če je tudi pri njej prisoten strah, pojavlja samo po sebi.

»Zanimivo in pogosto zastavljeno vprašanje, ki ga name večkrat naslovijo ostali, ki niso v stiku z domom. Odkrito povedano mene ni strah, saj vedno, ko je potrebno pomagati, nemudoma priskočim na pomoč. Verjamem namreč, da je bolje, da si pozitiven in nasmejan, da vzameš situacijo takšno, kot je, saj je ta postala del nas, če hočemo ali ne. S trezno glavo in premišljenimi odločitvami lahko rešimo vsak problem, z negativizmom in paniko pa lahko situacijo samo poslabšamo. Delati moramo za dobro naših starostnikov, oni so tisti, ki potrebujejo pomoč.«

To ni hiša groza

Velikokrat se v takšnih situacijah govori o številkah, tudi o neprijetnih zgodbah. Nekateri si zgradbe, kjer je prisoten koronavirus predstavljajo kot hiše groze. Sama pravi, da na to nikoli ni gledala na tak način.

»Na to že od začetka nisem gledala kot na hišo groze. Tej ustanovi se reče dom za starejše, torej gre za dom. Ljudje, ki v njem živijo, tako pozitivni kot negativni, so tam doma. Zakaj bi jim mi vse skupaj še bolj otežili, zakaj ne bi vsi skupaj pogledali na situacijo na drugačen, pozitiven način. Menim namreč, da če situacijo vzameš v roke, če se držiš konkretnih protokolov, ki so zastavljeni, se nimaš česa bati. Dejstvo je, da se virus širi zato, ker je to virus in tako pride povsod, je neizogiben in je po celem svetu. Zaenkrat je tudi tu, ampak ni tako grozno, kot to predstavljajo.«

Za konec nam zaupa še eno od zgodb, ki jih je, kot pravi sama, še veliko več.

»Zgodbe so v takih razmerah nabite s čustvi in prav vsaka se me dotakne. Zgodba ki se mi je zasidrala v srce, je bil video klic stanovalke z vnukico. Punčka je babici govorila, kako jo pogreša, kako dolgo je že ni videla, da si resnično želi, da to čim prej mine. Babica ji je odgovorila, da jo tudi ona pogreša in da jo ima neskončno rada. Punčka je začela neutolažljivo jokati. Ob takih trenutki se ti začne trgati srce. Neverjetno koliko lahko nekomu pomeni, da samo sliši svoje ljubljene. En sam klic stanovalcu pomeni vse  in tako je tisti trenutek vse spet vse boljše, popolno.«

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Starejše novice