Letos prvič nastopa na predstavitvenem festivalu Ment.
Sara Korošec, Muzikačaka oziroma »one-woman-looper-band« iz Haloz, letos prvič nastopa na predstavitvenem festivalu Ment, ki glasbenikom vsako leto ponuja možnost predstavitve in udeležbe na glasbenih konferencah, na katerih lahko slišijo koristne informacije, ki lahko močno obogatijo glasbenikovo pot.
»Showcase« festival, ki letos praznuje že deseto obletnico, se odvija od srede, 21. februarja, pa vse do sobote, štiriindvajsetega februarja. Medtem, ko se koncerti odvijajo po mnogih ljubljanskih prizoriščih, bo Haložanka nastopila v grajski kapeli sv. Jurija. Letošnja edicija namreč ponuja tudi štiri nove odre na Ljubljanskem gradu.
V nadaljevanju si lahko preberete, zakaj se kdaj počuti, da nikamor zares ne spada, kaj vse se skriva za njenimi glasbenimi projekti in kaj pričakuje od festivala Ment.
A bi se lahko za začetek na kratko predstavili? Kdaj in kako se je začela pot Muzikačaka in kaj se v bistvu skriva za imenom?
»Rada zapišem, da je Muzikačaka večpolarna identiteta; projekt, bend, prostor, koncept, žival, ideja, ki v enem trenutku pleše na ritem vetra v gorici in v naslednjem odmeva kot tišina po haloških hribih. V resnici ne vem, ali se za Muzikačaka skriva Sara ali se za Saro skriva Muzikačaka, to še vedno premišljujem.
Je pa Muzikačaka zame prostor in zvok, skozi katerega premišljujem in si zamišljujem svoje življenje, tudi življenja drugih. Glasbo sem začela ustvarjati nekje okrog leta 2014, ko sem prvič odprla programsko opremo in se začela učiti vse možnosti, ki jih ta ponuja. Takrat sem se začela nasnemavati, se prvič v resnici slišala od zunaj in si zamišljala aranžmaje za svoj »programski« bend/orkester. Od takrat do danes se je moj način ustvarjanja zelo spremenil, danes se kličem »one-woman-looper band«, saj je looper ključen instrument in vpliv na aranžmaje za nastope v živo, seveda poleg klavirja, syntha in vokala.«
Lani novembra ste predstavljali svoj projekt Moja zemlja, moje korenine, v katerem je bilo vključenih veliko različnih ljudi. A bi ga lahko na kratko predstavili in povedali, kako je v bistvu potekal proces tako obširnega projekta?
»Moja zemlja, moje korenine je projekt, ki se je rodil po letih raziskovanja lokalnih zgodb in spoznavanja ljudi v Halozah. Zdelo se mi je pomembno se predstaviti v domačem kraju, kjer se še vedno počutim malo »tujke«. Lokalne zgodbe in »miti« so me zelo navdihnili, slišala sem njihove zvoke in glasove in sem vse skupaj zaranžirala v glasbeno predstavo. K njej sem povabila mnogo ljudi iz tega okolja, ki sem jih spoznala na novo ali poznala že od prej - od glasbenic, glasbenikov, pripovedovalk, plesalk, videastov, slikark. To je bil moj prvi večji poskus delanja aranžmajev z bendom in na nek način tudi režiranja. Bilo je vse skupaj seveda malo improvizirano in na hitro, ampak v celotnem procesu, od iskanja tekstov, poezij, zgodb, pa do aranžiranja in skupnih vaj, sem zelo uživala.
Še bolj in najbolj pa v bistvu, ko smo stopili skupaj na oder in sem začutila, da so tako nastopajoči kot publika bili del tega.«
Bo še kdaj ponovitev projekta?
»Upam. Projekt je zame kar velik zalogaj. Ta moj entuziazem je bil zelo impulziven, čutila sem res veliko potrebo, da to naredim v domačem kraju, vsi sodelujoči so mi ponudili roko, bi pa bilo lepo, če bi zadeva morda lahko zaživela še kdaj, vsaj v kakšni skrajšani, manjši verziji. Ker sem bila organizatorka, skladateljica in nastopajoča, mi je pri eni stvari, promociji za dalje, zmanjkalo energije.«
Vaša dela se v bistvu tesno dotikajo okolice, v kateri ste odraščali, živite in vas obdaja. Bi povedali kaj več o inspiraciji in kako občutke prenesete v zvočno izkušnjo?
»Da. Ne živim v mestu, impulzi, ki jih dobivaš od okolice, so omejeni, kulturne vsebine so omejene, zato se moraš naučiti gledati svet okrog sebe. Poslušati človeka, za katerega se ti zdi, da ti morda ni blizu, poslušati stvari, ki te morda ob množici drugih zadev ne bi zanimale. Iz dolgčasa sem se preprosto začela spraševati o vsem, tudi o banalnih stvareh, videti vsak kamen, vsak podrt zid hiše kot nekaj, kar ima zgodovino, vsebino, pomen. Veliko in tudi zelo dolgo sem se prevpraševala o tem, kako te kraj, kjer se rodiš in živiš determinira, vedno več se sprašujem še o tem, kako ti determiniraš kraj, kjer se rodiš in živiš. Vse te stvari pretopim v zvočno izkušnjo s tem, kar znam, kar imam.
Včasih štartam iz momenta – ko sedim pred zidom podrte hiše in držim v roki lapor, slišim letalo, narcise cvetijo in se spomnim jutranjega pogovora s sosedo. Poskušam si zapomniti zvok tistega trenutka, velikokrat ga posnamem. Si zapišem asociacije, ki jih potem prevračam tako dolgo, da se mi zdijo prav. Pridem domov, sedem za klavir in skušam najti ton in ritem tistega trenutka. Besedo. In zvok mojega glasu.
Spet drugič samo igram, sama zase in gledam skozi okno. Nasnemavam glasove, tone, zvoke in potem pustim, da se tiste zanke neštetokrat odvrtijo. Odprem svojo knjižico z zapiski in razmišljam o tem, od kod in kam gre ta zvočna ladja.«
Letos nastopate tudi na festivalu Ment, bo to prvi nastop? In zakaj ste se odločili za prijavo?
»Da, to je moj prvi nastop na Mentu. Ne dobiš vsak dan priložnosti se predstavit na takem festivalu in tako raznovrstni publiki. In ne dobiš vsak dan priložnosti nastopiti v grajski kapeli.
Nastop na showcase festivalu je zelo posebna izkušnja, ker je nastop praviloma krajši, zato me zanima, če ste se kako posebno pripravljali na koncert.
Za vsak koncert se praviloma posebno pripravim. Premislim o prostoru, o tem, kaj želim povedati, kak je kontekst. Časovne omejitve nastopov razumem, se jim poskusim prilagoditi, niso pa mi ljube. Že na splošno se veliko ukvarjam s tem, da na nastopu upam pozabiti na čas. Saj se mi največ glasbe zgodi ravno, ko izgubim občutek za čas.«
Kako mislite, da lahko nastop na festivalu Ment nadgradi vašo ustvarjalno pot?
»Mislim, da je ta festival predvsem priložnost, da pridobiš še kak nastop, na njem je tudi veliko glasbenic in glasbenikov, ki se jih veselim slišat. In vsak nastop in tudi vsak posluh me ustvarjalno malo spremeni. Priložnost, da si slišan in se ostriš v govorici, pa je seveda zelo pomemben korak ustvarjalne poti.«
Se vam zdi, da so slovenska glasbena scena in prizorišča primerna, za to kar vi želite prikazati in pokazati občinstvu?
»Hočem se preizkušati v različnih scenah in me zelo vleče v ambientalo in improvizacijo, hkrati pa kdaj želim na odru strukturo ali pa ritem in ples. Iz tega je vzniknilo tudi to, da se mi je zdelo, da nikamor prav zares ne spadam. V zadnjih letih mi je to bolj kot ovira, postal izziv. Izziv mi je razmišljati, s katerimi komadi se predstavljam na Prazniku glasbe v Piranu sredi poletja in s katerimi na alternativnem privatnem festivalu sredi gore.«
Prostori in konteksti, v katerih predstavljam svojo glasbo zelo vplivajo name, predvsem si želim v prihodnje postajati vedno bolj fleksibilna in odzivna na njih. Ampak to zahteva veliko dela in muziciranja. Mislim, da je zelo podobno kot z jezikom in tematikami, ki jih govoriš v različnih okoljih, lahko so v svojem bistvu enake, ampak vsepovsod jih moraš drugače prevajati poslušalcu.«
Si želite s svojim delom predreti tudi na tuje trge in a se vam zdi, da bi za potrebe tujega trga morali prilagoditi svoja dela in ponujati tekste tudi v angleškem jeziku?
»Na trge vsekakor ne. Trg se zdi nekaj, kar raz-trga. Bi pa se z veseljem predstavila še kje v tujini, med drugimi ljudmi, drugimi kulturami, jeziki. Zaenkrat se s tem, v katerem jeziku so teksti, ne ukvarjam preveč, ne bi pa imela problemov s prevodi tekstov, v kolikor se bi mi zdelo to primerno in pomembno.«
Imate v 2024, poleg nastopa na Mentu, še kakšne prihajajoče nastope?
»Da, v maju, z našim glasbenim krdelom Nosferatu3285 in Gašperjem Letonjo v odličnem Klub Metulj v Bistrici ob Sotli. Proti koncu leta v sklopu projekta Musicville pripravljamo s čudovito skupino umetnikov »zeleno opero”, ki bo predstavljena v vseh partnerskih državah projekta: Avstriji, Sloveniji in na Hrvaškem.«
Aida Čehić
