Foto: Matic Kremžar
Mlada ljubljanska zasedba je trenutno najbolj vroče ime na glasbeni sceni.

20. in 21. oktobra so Joker Out dvakrat stopili na oder razprodane ljubljanske Cvetličarne. Popularno koncertno prizorišče je že večkrat dva večera zapored gostilo domače izvajalce, a nikoli prej bend, ki je tam promoviral svoj studijski prvenec.

Zasedba je zaradi aktualne situacije ploščo Umazane misli izdala leto in pol po prvotnem načrtu, a se je v tem času njihova popularnost, ki so jo zadnja tri leta gradili z domislenimi spoti in neutrudnim koncertiranjem samo še utrdila.

Eksplozija popularnosti, ki so jo trenutno deležni, ne preseneča, če se njihovo delovanje pogleda pozorneje: fantje delujejo kot boy bend, a igrajo inštrumente, skrbno dodelani spoti na YouTube dosegajo zavidljive številke ogledov (pet spotov se je zavrtelo skoraj 2,2 milijona krat!) njihovi štikelci so všečni, dovolj popovsko zloščeni za radijske valove in dovolj bendovski za koncertne odre.

Kljub spiljeni produkciji je zlahka slišati, da se skladbe napisane na akustični kitari (torej v osnovi zelo 'avtorske') in niso le produkt domiselne produkcije. Hkrati so zelo skrbno producirane v najširšem pomenu besede.

Žare Pak, producent, ki je močno vplival na zvok Siddharte, Big Foot Mame, Guštija in še koga, je na albumu Umazane misli slišen povsod.

Največkrat jih primerjajo s Siddharto, kar vsekakor ne bo držalo, čeprav pevec in večinski avtor Bojan Cvejtićanin Tomija Megliča navaja kot enega svojih glavnih vzornikov. Glasbeno so namreč veliko bližje Guštijevemu solističnemu materialu, kar pa ni presnetljivo: tako Guštija kot Siddharto je nezgrešljivo produciral Žare Pak, Miha Guštin Gušti pa je mimogrede oče kitarista Krisa.

Nekateri vplivom se je nemogoče izogniti.

Čeprav ima deset skladb na Umazane misli (garantirano) nezaustavljivi lahkotni mladostni šarm, to seveda ne pomeni, da gre za najboljši album skupine.

Najboljši momenti zagotovo šele prihajajo na drugem albumu, medtem ko bo tretji nedvomno ključen: ta bo Joker Out postavil v status benda, ki bo (p)ostal stalnica slovenske mainstream scene ali pa bo z njim (p)ostal bend, ki je veliko obetal, a nekako nikoli izpolnil pričakovanj in potenciala.

Vse te skrbi so - upravičeno - daljna prihodnost. Dober teden po dveh razprodanih nastopih v Cvetličarni, ko je približno dva in pol tistoč ljudi kupilo vstopnico za njihov koncert, so nastopili na tradicionalni Noči čarovnic v Rakičanu.

Na dvodnevnem festivalu so na istem odru nastopili Luka Basi in Polkaholiki, naslednji dan Siddharta, MI2 in Alo!Stari. Vsekakor bolj primerna družba za Joker Out, s karimi se dobimo nekaj ur pred nastopom v lokalu v središču Murske Sobote. Za sosednjo mizo sedi družina. Ko mož odide na toaleto, se ženska opogumi in prosi za selfija.

Mož, ki se v tistem trenutku vrača za mizo, se muza: »Vidim, da ste uredili fotkanje.« Fantje se zahvalijo, Bojan pa se nagne naprej in z nasmeškom tiho pravi: »Vidiš, niso samo mlade punce poslušalke.«

Foto: Matic Kremžar

Je to, kar se vam trenutno dogaja, točno tako, kot ste si predstavljali, da nekoč bo?

Bojan: »Zelo jasno smo si že v začetku začrtali, kaj želimo doseči. To stanje, v katerem smo zdaj, je ena izmed stopničk na tistem seznamu. Zdaj smo naredili kljukico in gremo naprej.«

Jure: »Če vsak izmed nas ne bi imel te ambicije že v mladosti, potem danes ne bi igrali v istem bendu.«   

Album ni izšel pod okriljem nobene založbe, temveč v samozaložbi. Zelo nenavadno je, da se nekdo, ki se podaja na prvo 'plovbo' v glasbenem poslu, tja odpravi na pot sam. Zakaj ste že v štartu šli po svoje?

Kris: »Na začetku se nam je ideja samozaložništva zdela ne samo zabavna, temveč poslovno gledano tudi odlična, ker nam ne bi bilo potrebno nekomu dajati odstotkov iz naslova prihodkov od prodaje in avtorskih pravic. Ko pa smo prišli do papirjev, torej do pogodb s SAZAS-om, IPF-om, ISC-jem in vsega ostalega, smo se pogovarjali, da bi bilo vseeno enostavneje imeti nekoga, ki bi poskrbel za vse te pravne pogodbe. Na koncu smo uspeli urediti vse te zadeve in smo zdaj veseli, da nam je uspelo. Joker Out tako zdaj nismo samo izvajalci, temveč imamo tudi lastno založbo.«

Martin: »Naj samo dodam, da nimamo klasične založbe, pri kateri bi izdajali glasbo drugih izvajalcev, imamo založbo Joker Out, ki izdaja le glasbo Joker Out.«

Bojan: »V bendu nas je pet in vseh pet si je razdelilo tovrstne obveznosti, tako da na koncu zato nismo nobenemu nič dolžni in ostajamo neodvisni.«

Poanta je bila torej ohraniti nadzor in lastništvo avtorskih pravic na dolgi rok?

Kris: »Skozi leta smo imeli veliko pogovorov z različnimi založbami in vsi so imeli neko skupno točko to, da se nam je zdelo, da vse zahtevajo preveč, glede na moderne trende v glasbenem poslu. V smislu, da ti za svoj honorar ne morejo ponuditi toliko, kolikor so ti lahko v preteklosti.

Danes lahko vsak objavi svoje skladbe na mednarodnih predvajalnih platformah, edina prednost sodelovanja z založbo je, da ti te stvari urejejajo oni. Z leti smo tudi sami nabrali dovolj kontaktov, da smo mnoge zadeve lahko uredili avtonomno.«

Album je zaradi epidemije izšel z letom in pol zamika. V tem času ste skoraj polovico plošče posneli znova? Koliko je bilo opaznih sprememb?

Bojan: »V večini prvega in drugega vala smo bili v izolaciji eden od drugega in studia. Ko smo se po dolgem času zbrali in poslušali posnetke, smo bili vsi mnenja, da lahko zadeve naredimo boljše. Slišali smo vse tiste naivnosti na prvo žogo, ki so se prikradle v tiste posnetke, ki smo jih želeli izdati v prvo. Zaželeli smo nadgradnje aranžmajev in same izvedbe, ki pa je nismo zmogli doseči, saj smo bili zaprti v škatle lastnih sposobnosti in vizi. Tako je Jure (op. a. Maček, bobnar) vstopil v to zgodbo z novim znanjem in nam spremenil horizont. Tako se je druga polovica albuma 'zgodila' na vajah, finese pa smo nato spilili v studiju.«

A je plošča zdaj bolj organska ali je bolj produkcijsko zloščena?

Bojan: »Meni se zdi veliko bolj organska.«

Kris: »Veliko bolj bendovska in surova.«

Te zdaj neobjavljene različite pa ste pospravili v arhiv?

Bojan: »Ja, v arhiv Žaretovega (Žare Pak, producent, op.a.) diska na njegovem iMac Pro računalniku iz leta 2011, ki samo čaka, da se mu stopi matična plošča.« (smeh)

»Ko nas je producent Žare Pak prvič slišal, je komentiral, da prvič, moramo zamenjati pevca, in drugič, da moramo zamenjati pevca.«

A si redno arhivirate ne samo studijske posnetke, temveč tudi demote, koncertne avdio in video posnetke, članke itd?

Kris: »Jaz sem ta arhiver. Na računalniku in zunanjem disku imam shranjene vse posnetke, vse fotografije, članke, vse master posnetke, vse mikse, vse imam shranjeno na varnem.«

Gostje na dveh koncertih v Cvetličarni so bili Tomi Meglič (Siddharta), Omar Naber, Grega Skočir (Big Foot Mama), Hamo (Hamo & Tribute 2 Love), Tokac (Dan D) in še kdo. Očitno imate močno podporo uveljavljene scene, kar je precej nenavadno za tako mladi bend. Zakaj?

Jan: »En razlog je verjetno, da smo vsem njim vsaj enkrat nastopali kot predskupina. Drugi je ta, da je slovenska scena tako majhna in intimna, da ko enkrat vstopiš v ta krog, zelo hitro postaneš del družine. Zdi se, da ravno zaradi te majhnosti ni neke hierarhije.«

Bojan: »Vsi ti, ki smo jih gostili na odru, so zelo veseli, da se dogaja na sceni. Štekajo, da če se ne bo naprej dogajalo, se bo neizogibno tudi pri njih ustavilo.«

Koliko dober odziv javnosti vpliva na ustvarjanje?

Bojan: »Seks?« (smeh)

Ja, seksualen, a mislil sem predvsem komercialen odziv. Si zaradi tega upate več, ste bolj drzni in pogumni pri ustvarjanju ali je ravno obratno in vas to zares hromi in omejuje? V smislu ustvarjalenega krča: 'Oh, zdaj pa res moramo spisati uspešnico, če smo jih tudi v prejšnje'?

Bojan: »To je zelo dobro vprašanje. Po Goli, ki je bila naš preboj, smo se vsi spraševali, kaj moramo narediti v prihodnje, da bo ta zgodba šla naprej. Da ne bomo ostali le 'one hit wonder' bend (zasedba ene same uspešnice, op. a.). Ko smo snemali Vem, da greš, smo čutili, da pa ta komad ne gre v to smer hitoidnosti. Nas pa to ni omejevalo in nas še vedno ne omejuje. Nikoli ne razmišljamo, kako spisati uspešnico. Imamo to srečo, da je naš kombiniran zvok takšen, da je ljudem všečen in zaenkrat znamo ustvarjati samo na takšen način. Marsikdo nam lahko očita, da smo pop bend, a če bi delali drugačno zvrst bi pri tem bili neiskreni.«

Kris: »Meni se zdi to dobra poanta. Zdaj, ko imamo izdan album in je postavljen nek standard, a lahko tega izgubimo? Po drugi strani pa tega ne bomo videli kot problem, temveč kot izziv. Tudi Žare je omenjal ta problem drugega albuma, češ, kako naprej?«

Koliko je Žaretovega vpliva na bend v smislu končne podobe skladb? Ne v produkciji, temveč v avtorstvu?

Kris: »Po moje je Žaretov vpliv veliko večji, kot bi si katerikoli od nas to upal priznati.«

Jan: »Kar se aranžmajskega vidika tiče, je Žare šesti član benda.«

Jure: »Ker smo tako mladi, nam je težje povedati kaj je dobro in kaj ne. Zato je fajn imeti nekoga, kot je on, ki ti iskreno pove, kaj je dobro in kaj ne.«

Bojan: »Žare je genialen filter, ker je nas je naučil raziskovanja. Potisnil nas je v polje neudobnosti, dajte poskusit ta kitarski efekt, prištimajte ojačevalnik tako in tako in podobne zadeve. Žare je človek, ki te potisne do maksimuma, nikoli pa čez rob. Kar je meni noro - v dobrem smislu.Zase vem, da bi bil veliko, veliko slabši pevec brez njega. Večkrat sem se odpravljal iz studija čisto sesut in zbegan in čisto vsakič me je pustil, da sem se sam sestavil. Pravi producent je glasbeni producent in hkrati psiholog. Žare je res oboje. Ko nas je prvič slišal, je komentiral, da prvič, moramo zamenjati pevca in drugič, da moramo zamenjati pevca. (smeh) Ko smo šli v studio, pa je bilo njegovo prvo vprašanje, če sem prepričan, da bi bil rad pevec.«

Kris: »Smiselno je dodati, da je Žare bolj psiholog kot producent, ker se na končnem posnetku iz studija bolj pozna prava motivacija glasbenika kot tehnična brezhibnost. 70 ali 80 odstotkov je ta odnos, ostalo je sama muzikaličnost.«

Jan: »Naj omenimo še Dejana Radičevića Daisyja, ki nas je prvi produciral. Na albumu je zdaj samo ena skladba v njegovi produkciji, Omamljeno telo, s katero se plošča zaključuje in je zadnja skladba na koncertih. Ker res vedno vžge.«

Pri šestih od desetih skladb na albumu je basovsko kitaro posnel Anže Langus Dagi, znani studijski basist in ne ti, Martin. Zakaj?

Martin: »Med iskanjem pravega zvoka z Žaretom, smo pri nekatrih skladbah ugotovili, da rabimo dodaten navdih. In tukaj je vskočil Dagi. Kot basist sem od tega veliko odnesel, seveda, so z njegovim doprinosom pridobile same skladbe. S tem je za prihodnost našega benda naredil ogromno. Spremenil je moj pogled na inštrument in na delo v studiju.«

Bojan: »Meni je hudo, da to Martin zdaj razlaga. Ker midva sva skupaj od takrat, ko še ni nikoli držal basa v rokah do zdaj. Tisti moment, ko je prišel Dagi v studijo, je bil ključen moment za vse nas, ker smo ugotovili, koliko nivojev muzikaličnosti je še pred nami. Meni se je zdelo, da je Martina to podžgalo in lahko zdaj potrdim, da naslednji album ne bo zahteval nikogar drugega izven benda v studiju.«

Ste po vsem kar se dogaja zadnja dve, tri leta postali tolpa, nerazdružljiva družba, ki gre skozi vse dobre in slabe stvari kot eno? Je prisotna ta miselnost?

Bojan: »Iskreno smo postali ekipa, ja.«

Kris: »Po Cvetličarni smo se vsi zbudili okrog časa za kosilo. Prva stvar, ki smo se pogovarjali, je bila, da se pogrešamo in kam bi lahko šli skupaj. Še isti večer smo šli na Bled.«

Jure: »Res smo postali družina. En mesec pred Cvetličarno smo bili vsak dan skupaj in ne bi bilo nenavadno, če bi imeli en drugega poln kufer, a smo se že nekaj ur po koncertu zmenili, da se dobimo.«

V lanskoletnem intervjuju za Ljubljanainfo je Kris omenil modri nasvet izkušenega glasbenika, kako ohraniti bend na dolgi rok – ne smete eden drugemu pecati punc.

Kris: »Zaenkrat se tega nasveta držimo.«

Bojan: »Saj, če noben ne seksa, seveda, problema ne more biti.«

Septembra sem bil na festivalu Nova Rock Encore, kjer so nastopili tudi Mäneskin. Presenečno sem opazil punce v publiki, ki so se v nekem trenutku čisto prepustile momentu, si slekle majčke in skakale pred odrom zgoraj brez. Moram priznati, da sem mislil, da nekaj takega ne bom(o) na koncertih videl(i) nikoli več. Koliko je v Sloveniji ostalo seksa, drog in rock'n'rolla? Okej, izpustimo droge, da ne bo kakšnih težav.

Martin: »Mislim, da premalo.«

Jure: »Slovenci smo preveč zategnjeni za kaj takega.«

Bojan: »Ta svoboda duha se je malček nekam skrila. Mäneskin so svojo zgodbo nastavili, da opogumljajo svobodo telesa in duše. Publika se tako poveže s tem in posledično tudi sproti na koncertih. Mi smo na odru v oblekah, kar že postavi neko pregrado, veliko naše publike je premlade, da bi se sleklo na koncertih ...«

Jure (prekine): »Tudi če bi se, bi jih verjetno skrbelo, da jih bo nekdo posnel in objavil.«

Bojan: »Ja, preveč je majhna Slovenija in preveč se poznamo, da bi se v efvoriji nekega trenutka upali sleči na koncertu.«

Hipotetično ... Nekdo vam nekdo omogoči neomejeno finančno podporo za bendovski projekt. Kam bi šel denar?

Bojan: »Kratkoročno bi najeli nekoga, da nam naredi res kvalitetno izolacijo in akustiko v prostoru za vaje. Nato naj nam kupi dober in-ear mikrofonski sistem, nato X32 mešalno mizo. Če se kdo najde, se toplo priporočamo.«

Kris: »Jaz bi za pol leta zakupil en res noro dober studio za snemanje.«

»Nikoli ne razmišljamo, kako spisati uspešnico. Imamo to srečo, da je naš kombiniran zvok takšen, da je ljudem všečen in zaenkrat znamo ustvarjati samo na takšen način.«

V Cvetličarni ste izvedli tudi čisto novo skladbo iz naslednjega albuma. Kam vas kreativno zanaša v prihodnje?

Bojan: »Tega še ne znamo povedati. Sam sem spisal nekaj skladb, ki so lirično bolj samorefleksivne. Vse, česar smo se zadnje čase lotili ustvarjati na novo, je imelo enako iskro kot skladbe za prvi album. Mentalitetno pa se razlikujejo, meni se zdi, da je slišno, da smo starejši in izkušenejši. Vse skupaj ima neko zrelejšo in manj naivno noto, hkrati pa smo to še vedno zelo mi.«

Kris: »Če bomo obdržali to energijo, sploh nima veze, kam nas bo odneslo.«

Kje se vidite čez pet let?

Bojan: »Na razprodanem koncertu na stadionu Stožice.«

A kar na stadionu?

Bojan: »Ja.«

In za vami je do takrat koliko albumov?

Bojan: »Takrat bomo promovirali tretji album. Saj Siddharta je tudi imela na Bežigradu promocijo tretjega albuma.«

Super, a mogoče namig ... Dajte nastopit itakrat brez plesalcev.

Bojan: »Seveda, brez plesalcev, a mogoče bomo vseeno imeli plesalke.« (smeh)

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Starejše novice