Brian Aghajani je ameriški fotograf, ki se posveča predvsem tako imenovanemu IGP-ju oziroma klasiki. Če je atletika kraljica športa, gre podobno laskavi naslov, ko je govora o športni kinologiji, ravno njemu oziroma njej.
Sestoji iz treh disciplin; bržda najatraktivnejše – obrambe – brez markerja ne bi bilo.
Nazaj k Aghajaniju. Ta na družabnih omrežjih ne objavlja le fotografij – nemalokrat se razpiše tudi o strasti, ki jo goji do fotografiranja in psov, ko pa beseda teče o konkretnih tekmovanjih, predstavlja tudi tekmovalce, njihove pse in, nenazadnje, tudi markerje.
Ko je lani še 29-letni Anže Novak rokav vihtel pod žgočim grškim soncem, se je razpisal tudi o njem. Slok in močan, je zapisal. Stoik, a s pojavo, ki tega ne razkriva.
Kako in kdaj se je začela vaša kinološka pot?
»Prihajam iz družine, ki je bila že od nekdaj naklonjena psom in delu z njimi, zato je bil logičen korak, da bom tudi jaz obiskoval pasjo šolo s svojo prvo psičko, nemško ovčarko Cesy.
Pri enajstih letih me je oče vpisal na tečaj pri KD Šmarna gora, kjer sem med ostalimi disciplinami bil še posebej fasciniran nad delom po programu IPO. S svojo psičko sem tako obiskoval vse tečaje od male šole naprej in pri svojih 15. letih tudi opravil najvišji izpit, IPO 3.«
Kako ste postali marker, kako dolgo ste že marker, kakšen je vaš uradni naziv v Kinološki zvezi Slovenije?
»Delo markerja mi je bilo že od nekdaj zelo zanimivo. Ostale markerje sem vedno opazoval z veliko spoštovanja in želje, da bi tudi sam lahko nekoč opravljal to poslanstvo. Ko sem obiskoval treninge obrambe, sem se lahko sem in tja tudi sam preizkusil in kakšnemu starejšemu, izkušenemu psu 'dal ugriz'.
Pri 20. letih sem pričel z rednim markerskim delom v skupini pri Mirku Fleretu na KD Ljubljana in pri 21. opravil markersko licenco ter kasneje tudi preizkus za tekmovalnega markerja. Poleg tega sem opravil še izpit za polagalca sledi, trenutno pa se udeležujem izobraževanj za inštruktorja višje stopnje.«
Je vaš matični klub Kinološko društvo Ljubljana?
»Svojo kinološko pot sem začel v KD Šmarna gora, ki pa je potem iz različnih razlogov propadlo. Že v vmesnem obdobju mi je KD Ljubljana ponudilo priložnost za markiranje velike skupine raznolikih psov in od takrat naprej sem aktiven član društva kot marker in inštruktor.«
Kaj je IGP?
»IGP je kratica, ki pomeni 'International Gebrauchshund Prufung' in pomeni mednarodni preizkus delovnih psov, sicer pa predstavlja zelo kompleksen pasji šport s pestro zgodovino, izvorno namenjen preizkusu nemških ovčarjev za policijsko delo. Sestavljen je iz treh disciplin: sledi, poslušnosti in obrambe.«
Kaj pomeni biti marker, kakšna je njegova vloga, kakšna je njegova oprema?
»Tako kot je kompleksen sam šport je kompleksno tudi delo markerja. Markerji smo v proces šolanja sicer udeleženi na treningih obrambe. Naše delo obsega tehnično plat markiranja, poznavanje pasjih nagonov, govorice telesa in čustvenih stanj. Poleg tega se pogosto ukvarjamo tudi s človeškim faktorjem – vodenjem in učenjem vodnika, da svojemu psu nudi največ opore in dobre povratne informacije.
Na tekmovanjih je naše delo prilagojeno sodelovanju s sodnikom in upoštevanju mednarodnega pravilnika. Naša osnovna oprema sestoji iz zaščitne obleke, zaščitnega rokava in mehke palice.«
Markirate samo po programu IGP? Sodelujete tudi s policijo ali vojsko?
»Markiram samo po programu IGP, sem pa kdaj tudi že nadel ring obleko. Z vojsko in policijo trenutno ne sodelujem, si pa želim, da bi bilo v prihodnje takšno sodelovanje omogočeno.«
Kako bi vlogo markerja predstavili laikom, ki v tem morda vidijo nasilje nad živali ali kaj podobnega?
»Razumem, da je lahko naključni opazovalec nad delom obrambe zaskrbljen, saj vidi pse, ki v spektru vedenj kažejo tudi agresijo, se s človekom borijo, jih človek do določene mere izzove. Vendar pa je treba vedeti, da naše delo vedno poteka v kontroliranem okolju in da gre za pse, ki v takšnih izzivih uživajo, sprostijo nagone in pridobivajo na samozavesti. Ker gre za športno disciplino, je pomemben tudi vidik samokontrole in sodelovanja z vodnikom, kar naši psi s pridom prenesejo tudi na vsakdanje življenje.
Vsekakor pa je res, da so si psi med seboj različni, nekateri se bolje počutijo, ko obrambo vidijo kot igro, drugi borbo vzamejo zares in temu se mora prilagajati tudi marker. Pse, ki jim obramba predstavlja nepotreben stres, raje preusmerimo v druge discipline, ki bolj ležijo njihovim naravnim danostim in temperamentu.«
Kdaj ste postali marker na tekmovanjih? Na katerem tekmovanju ste prvič markirali? Kako bi danes ocenili svojo takratno »predstavo«?
»Pred desetimi leti sem opravil licenco za tekmovalnega markerja in svojo prvo tekmo odmarkiral leta 2014, to je bilo državno prvenstvo šolanih psov v Mariboru. Svojo takratno predstavo bi danes ocenil kot solidno, vendar pa sem bil pred in med tekmovanjem bistveno bolj nervozen in nesamozavesten. Z izkušnjami ta nesigurnost izzveni, pozitivna trema pa še vedno ostaja.«
Kdaj ste se kot marker začeli udeleževati mednarodnih tekmovanj?
»Mednarodnih tekmovanj sem se začel udeleževati dokaj zgodaj, saj v KD Ljubljana vsako leto organiziramo Memorial T. Dreniga, ki je tekmovanje šolanih psov na mednarodnem nivoju. Potem sem markiral nekaj tekem in preizkusov tudi na Hrvaškem in v Avstriji.
V lanskem letu so me prvič kot markerja povabili na Slovaško, kar je bil zame poseben mejnik. Slovaška je namreč ena izmed držav, ki ima solidno število svojih markerjev, ki so zelo konkurenčni tudi na mednarodni ravni. Letos sem markiral tudi kvalifikacijsko tekmo na Danskem, v prihodnjih mesecih pa potujem tudi na Madžarsko in v Romunijo. Za markiranje svetovnih prvenstev je izbor spet drugačen.
Povabljen si na serijo preizkusov, kjer se oži nabor kandidatov, zadnji test pa je po navadi tik pred otvoritvijo prvenstva s komisijo, ki jo med drugim sestavljata tudi nadzorni sodnik in sodnik na obrambi.«
Markirali ste na lanskem svetovnem prvenstvu za belgijske ovčarje v Grčiji. Je bil to vrhunec vaše dosedanje kariere? Na katerih večjih tekmovanjih ste sicer še markirali?
»Prvo svetovno prvenstvo, ki sem se ga želel udeležiti kot marker, je bilo svetovno prvenstvo FCI v Novi gorici leta 2016. V markerski duet se mi takrat ni uspelo prebiti, sem pa bil izbran kot rezervni marker. V letu 2018 sem bil izbran kot marker na prvem delu finala svetovnega prvenstva za belgijske ovčarje v Ajdovščini, lani pa v enaki vlogi v Grčiji. Zagotovo je bil to vrhunec moje dosedanje markerske kariere. Markirati svetovno prvenstvo je cilj vsakega tekmovalnega markerja, vendar je konkurenca po navadi močna, sploh v tujini. Povabilo na tak dogodek je zame posebna čast.«
V Sloveniji bo letos svetovno prvenstvo IGP. Boste eden od markerjev?
»Kot sem že omenil, gremo markerji skozi niz preizkusov. V marcu smo imeli prvega.«
Z delovanjem na mednarodnem nivoju ste dobili edinstven vpogled v kinologijo oziroma, bolj specifično, IGP sceno. Katera država je v tem pogledu najbolj napredna, kako zelo – če sploh – zaostaja Slovenija?
»Že vrsto let sem zelo navdušen nad predstavami slovaške reprezentance, sploh zaradi njihove konsistentnosti v kvaliteti nastopov. Slovenija zaostaja predvsem v smislu, da je tekmovalcev bistveno manj in da naše delo in razvoj sloni predvsem na plečih entuziastičnih posameznikov in ne na športu kot celoti. Imamo pa kar nekaj sredin s kvalitetnim delom, kar vidimo tudi v porastu svežih obrazov med tekmovalci in dobrimi predstavami na vseh nivojih tekmovanj.«
Bi lahko razdelali fazo obrambe, kaj vse vključuje?
»Obramba vključuje preiskovanje revirjev, oblajanje markerja, pobeg, ponovni napad, preizkus poguma in bočno ter hrbtno spremstvo. Med temi osnovnimi elementi je pomembna še vodljivost psa, čuvanje markerja, najpomembnejše pa so faze grizenja, kjer se ocenjuje kvaliteta ugriza, pogum in zaustavljanje markerja.«
Fazo obrambe na tekmovanjih markirata dva markerja. Kaj je razlika, kateri del vam je bolj pogodu?
»Na tekmovanjih en marker markira celoten prvi del obrambe, drugi pa preizkus poguma (»kontra«). Prvi del je fizično zahtevenejši, saj traja dlje. Drugi del je psihično napornejši zaradi dolgega in hitrega napada, kjer moraš psa na rokav varno in tekoče sprejeti ter narediti ravno prav psihičnega pritiska, da lahko sodnik oceni njegov temperament in stabilnost.
V drugem delu hitreje pride do napake, vendar pa mi je ravno vznemirjenje tega dela bolj pri srcu in ga na tekmovanjih tudi raje markiram.«
Kaj kot marker opazite pri psu, ki ga markirate? Kar morda sicer ni vidno ne le laiku, ampak na sploh?
»Včasih na zunaj kakšen pes izgleda zares atraktivno, vendar lahko razbereš, da je velik del te atraktivnosti način šolanja in ne pasje narave – poskuša zaustavljati markerja, vendar ne misli resno. Nasprotno od tega pa te kakšen pes res preseneti z močjo ugrizov, odločnostjo in intenzivnostjo.«
Verjetno ste na rokavu imeli že precej vrhunskih psov. Katera so imena, ki bi jih izpostavili? Kateri vas je najbolj navdušil?
»Veliko več psov me je navdušilo na treningih kot na tekmah, saj lahko iz prve roke opazuješ napredek in razvoj, predvsem pa vzdržljivost, odpornost in pogum dotičnega psa. Ravno tako tekme niso vedno edino merilo, ki govori o kvaliteti psa, saj psi prihajajo iz različnih ozadij in šol, kar jim gre včasih v prid, včasih pa ne. Pes, ki sem si ga zares zapomnil iz svetovnega prvenstva je bil Arkan von der schwarzen Mamba, ki me je impresioniral s svojimi res močnimi ugrizi in odločnimi napadi - kasneje sem ga tudi izbral za očeta svojega psa.
Po drugi strani mi je zelo pri srcu Bosco vom Urbohaus, nemški ovčar, ki sem ga kot marker spremljal od samega začetka in je pes, ki te s svojim temperamentom ne pusti ravnodušnega. Zelo brezkompromisen, zahteven in močan pes.«
Za IGP je načeloma primernih več pasem. Kako razlike med njimi doživljate vi?
»Načeloma so za IGP primerne vse službene pasme, vendar pa se med njimi pojavi tudi kakšen predstavnik ne tako tipičnih pasem. Pomembno je, da ima pes dovolj plenskega nagona, da rad sodeluje s človekom in da je dovolj samozavesten. Predsodkov nimam, so pa razlike seveda opazne in odvisne od genetike ter tudi telesnih značilnosti.
Meni so najbolj pri srcu belgijski in nemški ovčarji delovne linije, med katerimi tudi najlažje najdemo psa, s katerim lahko uspešno tekmujemo v IGP-ju.«
Koliko časa vam sicer vzame markiranje? Verjetno ste poleg tega tudi zaposleni?
»Res je, sem redno zaposlen, poleg tega pa markiram vsaj štirikrat na teden, med sezono pa tudi šestkrat tedensko na različnih lokacijah. Markiranje mi vzame ogromno časa, vendar to delo zares rad opravljam, zato ga pogosto postavim na prvo mesto.«
Če je kovačeva kobila vedno bosa, je markerjev pes …?
»... ponavadi zadnji na vrsti. Imam srečo, da v moji matični skupini delujeta še dva markerja, s katerima lahko sodelujem tudi pri šolanju svojega psa. Veliko markerjev te možnosti nima, zato si po večini markirajo sami ali pa se ločeno od svoje skupine posebej vozijo na treninge k drugim markerjem.«
Starejše novice
