Direktorica Galerije Murska Sobota Irma Brodnjak Firbas je v pogovoru razbijala mite o delu v galeriji, umetnikih in dialogu z obiskovalci.
Na televiziji IDEA je gostovala Irma Brodnjak Firbas, direktorica in kustosinja v Galeriji Murska Sobota, tudi muzejska svetovalka in nagrajenka Mestne občine Murska Sobota za prispevek h kulturi.
Pojasnila je, kaj pomeni naziv kustos oziroma kustodinja, kako se ta poklic oblikuje v praksi in zakaj je delo v galeriji veliko več kot »obešanje slik na steno«. V pogovoru se je dotaknila tudi svojega domačega Ptuja.
O tem, kje se vse začne ...
Kot je povedala, pod naziv kustos sodijo različni izobrazbeni profili, praviloma vezani na muzej ali galerijo. V galerijskem okolju se pogosto pojavlja umetnostna zgodovina, večkrat v kombinacijah z drugimi humanističnimi smermi.
Naziva kustos pa ne pridobiš takoj ob zaposlitvi. Pojasnila je, da je to povezano z opravljenim pripravništvom, nato pa sledijo stopnje napredovanja: kustos, višji kustos, muzejski svetovalec in muzejski svetnik. Dodala je še, da nazivov ni mogoče pridobivati prej kot v šestletnem razmiku, pri čemer mora posameznik zbirati točke z različnimi projekti in referencami.
Od otroškega čudenja do študija umetnostne zgodovine
Brodnjak Firbas je opisala, da se senzibilnost do umetnosti razvija postopoma – od otroškega čudenja in smisla za detajle do okolja, ki človeka oblikuje. Sama prihaja iz okolice Ptuja, kjer je, kot je poudarila, močna zgodovinska dediščina stalno prisotna v vsakdanu.
»Ta senzibilnost do tega področja se mislim, da razvija zelo postopoma. Začne se z nekim osnovnim otroškim čudenjem. S smislom za detajle. Mislim, da če to gojiš in neguješ že kot otrok je potem to samo še stopnjevanje v nadaljevanju poti. Potem na primer, okolje v katerem bivaš te tudi lahko navdihuje, oplaja, če je s tabo zgodovinsko obdobje Rimljanov, tako kot na Ptuju, od koder prihajam, iz okolice Ptuja in če imaš to dediščino veš čas pred nosom, če živiš v tem okolju, če odraščaš, če obiskuješ ptujsko gimnazijo in se vsak dan sprehajaš po ptujskih ulicah, tudi to nedvomno pusti nek pečat,« je dejala.
Povedala je tudi, da je izrazito vizualni tip in da je imela srečo z učiteljicami, ki so jo navdušile za likovno področje. V gimnaziji so veliko hodili »po terenu« in opazovali spomenike iz prve roke – med drugim je omenila Žičko kartuzijo, Ptujsko Goro, dvorec Štatenberg in Dornavo.
Tak način učenja ji je bil blizu, zato je umetnostno zgodovino izbrala tudi kot enega ključnih izbirnih predmetov.
Kaj kustodinja dela v galeriji?
V pogovoru je večkrat poudarila, da je kustosinja povezovalni člen med umetnikom, njegovim delom in publiko: »Mi smo vmesni člen, povezovalni člen med umetnikom, njegovim delom in med našo publiko, med našimi obiskovalci.«
Promocijo likovne umetnosti razume kot osrednje poslanstvo, pri čemer se delo začne zelo zgodaj – še preden umetnine sploh pridejo na razstavni prostor. Najprej z umetnikom uskladijo razstavni koncept, nato izberejo dela, šele potem pride na vrsto postavljanje v galeriji.
Kot je opisala, se pri postavitvi začne »kombinatorika«: upoštevati morajo prostor, pogled obiskovalca, razmerje med deli, dovolj beline okoli posameznih eksponatov ter svetlobne učinke. Poseben izziv v soboški galeriji predstavlja večji prostor z balkonom, ker obiskovalec ob vstopu vidi spodnji del in balkon hkrati, zato mora postavitev delovati celostno in harmonično.
Dotaknila se je tudi ambientalnih postavitev, ki jih je opisala kot zelo priljubljene pri obiskovalcih, ker lahko ustvarijo občutek, da človek vstopi v »drugo dimenzijo«.
Dialog, ne monolog
Ob umetnostni zgodovini je študirala tudi pedagogiko. Povedala je, da ji to pomaga pri posluhu za interesna področja obiskovalcev, pri vzpostavljanju dialoga in pri tem, da obiskovalec dobi »bolj prijazno in domačno izkušnjo«.
Posebej je izpostavila tudi socialno komponento galerije – da ni samo prostor navdiha in izobraževanja, temveč tudi druženja. Cilj je, da se človek v prostoru počuti vključen in da se vrača.
Od Ptuja v Mursko Soboto
Brodnjak Firbas je povedala, da je leta 2008 začela delati v Galeriji Murska Sobota. Do zaposlitve je prišlo, ko je njena mama decembra 2007 v časopisu Večer opazila oglas, da v soboški galeriji iščejo kustosa.
Takrat je, kot je povedala, prejšnji direktor Feri Obal odšel v pokoj, na direktorsko mesto je nastopil dr. Robert Inhof, s tem pa se je sprostilo delovno mesto kustosa.
Sama je dodala, da na zaposlitev ni računala, a je bila takrat sveža diplomirana in je imela tudi izkušnje iz Narodne galerije ter Pokrajinskega muzeja Ptuj. Povedala je še, da je Inhof njen dolgoletni mentor in da v manjšem kolektivu lažje pridobiš širši spekter izkušenj, ker se dela prepletajo in »morajo vsi poprijeti«.
Prekmurje kot kulturno bogat prostor
V pogovoru se je dotaknila tudi Prekmurja kot kulturno bogatega prostora. Poudarila je, da je privilegij delati z dobrimi, kakovostnimi umetniki in da lahko z medgalerijskim sodelovanjem njihova dela in ugled predstavijo tudi širše, tudi v tujini.
Omenila je še članstvo v komisiji za Prešernove nagrade, kjer je bila približno štiri leta članica komisije za vizualno umetnost. Povedala je, da je leta 2021 nagrado Prešernovega sklada za razstavo v ptujski galeriji prejel akademski slikar Sandi Červek, kasneje pa tudi Nikolaj Beer, pred njima pa je nagrado prejel tudi Zdenko Huzjan. Omenila je še, da je Feri Lainšček v istem letu, kot je nagrado Prešernovega sklada dobil Sandi Červek, prejel nagrado za življenjsko delo.
Ob tem je opozorila, da včasih potrebujemo nekoga od zunaj, da nam pove, kako kakovostne stvari imamo, in da nam pogosto primanjkuje samozavesti in ponosa.
»Ni samo teorija«
Dotaknila se je tudi zelo praktičnega dela kustosa. Kot primer je navedla lansko poletje, ko so s kiparko Sanjo Ajdišek postavljali kiparsko razstavo in so morali podstavke prebarvati na temno, da bi porcelan in glazure bolje prišli do izraza.
Ob tem je dodala, da delo kustosa sega čez galerijske zidove: spremljajo ateljeje, vodijo register premične dediščine, popisujejo zasebne in javne zbirke ter skrbijo za stalno zbirko umetnin, ki je večinoma shranjena v depojih. Poudarila je, da gre za skupno dediščino in skrb za to, da se ohrani tudi za prihodnje generacije.
Njena 'ura miru' in domača dinamika
Dolga vožnja s Hajdine pri Ptuju do Murske Sobote zanjo ni ovira. Povedala je, da je to njen čas, ko se umiri in lažje preklopi v zasebno sfero.
Dotaknila se je tudi družine: doma imajo tri hčere – Hano, Elizo in Lucijo – vsaka z drugačnimi interesi, od naravoslovja do ustvarjalnosti in športa.
Če bi še enkrat izbirala poklic, bi jo po lastnih besedah lahko zaneslo v krajinsko oblikovanje oziroma krajinsko arhitekturo, saj jo zanima tudi 'landscape design' in ustvarjanje vrtov.
