Zakaj sta na hiši v Prešernovi ulici 8 na Ptuju upodobljena dva zajca?
Na Facebooku smo zasledili zanimivo zgodbo o tem, zakaj sta na hiši v Prešernovi ulici 8 na Ptuju upodobljena dva zajca. Ste ju že opazili?
Glede na to zgodbo naj bi v njej je stanoval moški, ki se je pisal Seitz, torej po slovensko Zajc. Stanovalka in stanovalec iz sosednjih hiš naj bi se nato poročila, ostala pa sta dva vhoda in nad skupni vhod so upodobili dva zajca. Pa to drži?
O tem in o zgodovini hiše na Prešernovi ulici 8 smo povprašali Dejana Zadravca iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju.
Zajca nad vrati je dal izdelati Haas
Po mnenju Dejana Zadravca, Zgodovinski arhiv Ptuj, je zgodba o dveh zajcih, ki kroži po družbenih omrežjih izmišljena.
Zadravec dobro pozna zgodovino hišo na Prešernovi ulici 8 in nam pove, da sta tukaj nekoč stali dve hiši, ki ju je sredi 19. stoletja nadomestila današnja hiša.
Takratni lastnik Ferdinand Haas se je lotil obsežnega gradbenega projekta in ob tej priložnosti dal nad vhodnimi vrati izdelati svoj slikovni logotip v obliki dveh zajcev, saj je v nemščini der Hase zajec.
Kakšna je zgodovina hiše na Prešernovi ulici 8?
Današnja hiša na Prešernovi ulici 8 ima eno izmed lepših bidermajerskih fasad v mestu in je nekje sredi 19. stoletja nadomestila dve tamkajšnji stoječi hiši.
Na eno je bila pred tem vezana kiparska obrt, v drugi je v drugi polovici 18. stoletja prebival knjigovez.
O najstarejših znani ptujskih kiparjih in knjigovezih ohranjeni dokumenti ne povedo veliko, v svojem zapisu razloži Zadravec. Pisno so izpričani šele od druge polovice 17. stoletja dalje.
Kiparstvo in knjigovezništvo
Kipar Elija Ziegelmayer je užival status polnopravnega ptujskega meščana najmanj med letoma 1650 in 1654, ko je za mestni svet naredil neznani kip in se dve leti sodno pravdal s tukajšnjim mizarjem Konradom Mathom zaradi neplačila opravljenih kiparskih del.
Nič kaj več se ne da reči o prvem znanem ptujskem knjigovezu Janezu Jakobu Conradtu, ki je v mestu prebival vsaj od leta 1667 pa do smrti 20 let pozneje. Rodil se je okrog leta 1628, na Ptuju pa je imel polog lastniške hiše v zakupu še najmanj vrt.
Nekaj časa je opravljal tudi funkcijo mestnega četrtnika in štrazimojstra. Umrl je v začetku aprila 1687 v starosti 60 let.
Prvi poimensko znani kipar z delavnico v tej hiši je bil Janez Gabritsch, ki se je spomladi 1760 poročil z Ano Kristino Spiser, in je konec istega leta postal polnopraven ptujski meščan.
Svoj kiparski talent je na ogled postavljal do sredine leta 1777, ko je hišo in obrtno pravico prodal koroškemu stanovskemu kolegu iz Velikovca Janezu Juriju Pototschniku za 500 goldinarjev.
Pri slednjem se je začel nato v naslednjem desetletju izpopolnjevati leta 1762 rojeni Matija, sin znamenitega celjskega kiparja Ferdinanda Galla.
Menjalo se je veliko različnih lastnikov
Ko je Pototschnik v letu 1788 umrl za pljučnico, star šele 48 let, se je 27-letni Matija kaj kmalu poročil z njegovo 39-letno vdovo Terezo, kot je to bilo takrat v navadi in prevzel kiparsko delavnico.
A ne za dolgo. Slabo leto dni pozneje je postal vdovec, se kmalu znova oženil, v letu 1793 prodal vso tukajšnjo posest in se odselil v Ormož. Umrl je po letu 1816.
V sosednji hiši je knjigoveško obrt opravljal Jakob Reitter.
Bil je sin graškega krojaškega mojstra Matije Reitterja in Marije Terezije. Na Ptuj je najverjetneje prišel leta 1744, ko je od magistrata kupil omenjeno hišo za pičlih 200 goldinarjev, konec leta pa je nato podal še meščansko prisego.
Življenjske sopotnice si ni našel tukaj, pač pa v nekoliko višje ležečem mestu ob Dravi. Dve leti pozneje se je namreč v Mariboru poročil z Marijo Magdaleno Zhuk (Čuk).
Trdoživi Reitter je knjigoveško dejavnost na Ptuju opravljal kar pol stoletja. Za zapis oporoke leta 1294 se je odločal zaradi visoke starosti in priklenjenosti na posteljo ter petih otrok, za katere ni želel, da bi se sprli zaradi dediščine.
Hišo je nato prodal za 900 goldinarjev, sam pa je odšel v mestni špital in tam leta 1796 umrl v visoki starosti 87 let.
Od dveh konkurenčnih gostilničarjev do Haasa
Po Gallovem odhodu s Ptuja in Reitterjevi prodaji pristaneta hiši v rokah konkurenčnih gostilničarjev Jožefa Wecka in Franca Tiebra.
Tiebrova hiša je v naslednjih letih pristala v lasti Čevljarske družine Leidl, Weckovo pa je vdova leta 1823 prodala krojaču Jerneju Haasu, ki jo je točno tri desetletja pozneje podaril sinu Ferdinandu, ta pa je v istem letu kupil še sosednjo Leidlovo hiso.
Jernej je bil član cesarsko-kraljevega štajerskega deželnega namestništva in celjski okrajni glavar. Lotil se je obsežnega gradbenega projekta, saj je obe hiši združil v eno in dal nad vhodnimi vrati izdelati svoj slikovni logotip v obliki dveh zajcev, kot smo pojasnili.
V Haasovi lasti je nato hiša ostala do začetka 90. let predprejšnjega stoletja.
