Stoletnika v SeneCura domu starejših Maribor presenetili s srčno željo.
»Stric je zakorakal že proti 200-letnici,« se je pošalil nečak stoletnika Boris Ferlan ob praznovanju jubilejne okrogle 100-letnice Jožeta Urbančiča, sicer stanovalca SeneCura doma starejših občanov Maribor.
Jože Urbančič je ob torti, v družbi stanovalcev, osebja, župana Maribora in direktorice SeneCura Doma starejših občanov Maribor Tatjane Ribič praznoval tako, da so mu v domu uresničili njegovo srčno željo.
V času, ko so se v domu pričeli pogovarjati o njegovi 100–letnici, je izrazil srčno željo, da si želi ob svojem jubileju spoznati župana mesta Maribor Saša Arsenoviča, ki ga je osebno obiskal in presenetil s čestitko.
Ker ima stoletnik Jože Urbančič rad slovensko narodno glasbo in obožuje pesnika Simona Gregorčiča, so ga sostanovalci in osebje na sprejemu pričakali s pesmijo Zakrivljeno palico v roki, saj je to njegova najljubša.
Pesem mu je zapela solistka Špela Pokeržnik ob spremljavi diatonične harmonike. Pesem govori o planinah, ki jih ima jubilant neizmerno rad, saj je v preteklosti osvojil prav vse slovenske vrhove.
Sostanovalec v domu Drago Beton mu je recitiral Gregorčičevo pesem Soči.
»Bil sem tudi dvakrat poročen – prvič in zadnjič«
Sam rad pove, da je bil na svetu že v prejšnjem stoletju in tudi v prejšnjem tisočletju. Rodil se je 27. avgusta 1922 v kraju Kret pri Kobaridu, kjer je odraščal z dvema bratoma in sestrama.
V mladosti je obiskoval glasbeno šolo, kjer je igral na trobento.
»Bil sem kmečki fant, rad sem bil doma. Mama je bila stroga, pobožna in zavedna Slovenka. Bil sem tudi dvakrat poročen – prvič in zadnjič,« se še pošali Jože Urbančič.
Ponosen je na svojega nečaka in na svojega brata Franca, ki je bil vojak, tako kot Jože sam.
Svoje življenje v času po prvi svetovnin vojni opisuje kot kmečko, delali so na polju in v hlevu ter živeli skromno.
Mama je mnogokrat rekla, pripoveduje Urbančič: »Sinko moj, to in to boš moral postoriti.« In šele takrat je nekaj dobil.
Ko se je pričela druga svetovna vojna, je bil Jože Urbančič star 22 let, odšel je v vojsko: »Pri vojakih so me imeli radi, saj sem jim igral na mojo trobento. Tam blizu nas je bila vojaška kasarna. Graničarji, ki so pazili mejo so znali naš slovenski jezik in tudi italijanskega. In prav tam sem se naučil italijanščine.«
Njegov recept za dolgo življenje je, da mora človek spoštovati druge, le tako si tudi sam spoštovan.
»K mojemu dolgemu življenju, da sem ostal zdrav in radosten, so veliko prispevali tudi vsi zaposleni v SeneCura domu starejših občanov Mariboru,« je ob praznovanju visokega jubileja še zaupal 100-letnik.
