Slika je simbolična.
Po vrnitvi iz Velike Britanije v Mariboru išče rešitve za večjo dostopnost bioloških zdravil.

Znanstvenica Matja Zalar se je letos po sedmih letih dela v Veliki Britaniji prek Programa Aleša Debeljaka za vrnitev raziskovalcev iz tujine vrnila v Slovenijo.

Na mariborski univerzi vodi raziskovalni projekt, s katerim želijo zelo dragim biološkim zdravilom podaljšati rok trajanja, s tem pa jih poceniti in narediti dostopnejša vsem bolnikom.

Najhitreje rastoči razred farmacevtskih izdelkov na svetu

Biološka zdravila so trenutno najhitreje rastoči razred farmacevtskih izdelkov na svetu, s katerimi zdravijo pomembne bolezni, kot so demenca, rak, artritis ...

Pomembna so, ker lahko z manjšimi odmerki dosežejo isti učinek kot klasična zdravila, hkrati pa imajo tudi manj stranskih učinkov. Vendar je njihova proizvodnja izjemno zahtevna in zelo draga.

Za enega največjih izzivov pri bioloških zdravilih velja agregacija proteinov, ki povzroči nižjo kakovost in učinkovitost zdravil, omeji njihov čas uporabnosti, povzroči pa lahko tudi življenjsko nevaren imunski odziv. Procesu agregacije se v svojem temeljnem, triletnem projektu posveča Matja Zalar iz Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na Univerzi v Mariboru.

Proces agregacije dolgo znan, a slabo razumljen

V projektu se Matja Zalar ukvarja z razumevanje mehanizmov proteinov, ki jih najdemo v bioloških zdravilih, in preprečevanja njihove agregacije. Ta velja za enega najbolj neželenih stranskih učinkov na področju bioloških zdravil.

Kljub temu da je pojav agregacije že dolgo znan, je slabo razumljen, saj je njegovo raziskovanje izjemno zahtevno.

Projekt je razdeljen v dva dela. V prvem s pomočjo jedrske magnetne resonance razvijajo metode, s katerimi lahko opazujejo procese, ki vodijo do tvorjenje agregatov.

V drugem delu pa poskušajo na strukturnem nivoju razumeti postopek tvorjenja agregatov - s končnim ciljem, da bi lahko ta proces preprečili. Na ta način bi podaljšali življenjsko dobo zdravil, s čimer bi jim znižali ceno ter povečali njihovo dostopnost za končne paciente.

Projekt bo po besedah Matje Zalar prispeval k razumevanju agregacije proteinov, kar je ključno za racionalno načrtovanje stabilnejših bioloških zdravil. Širši cilj pa je, da bi metode, razvite v projektu, vključili tudi v razvojne procese farmacevtskih podjetij. Na ta način bi zmanjšali količino zavrženih zdravil in tako znatno znižali stroške ter s tem izboljšali dostopnost zdravil za vse bolnike, česar si raziskovalka najbolj želi.

Po sedmih letih v tujini prek Programa Aleša Debeljaka v Slovenijo

Matja Zalar se je januarja letos po sedmih letih dela v Veliki Britaniji vrnila v Slovenijo. To ji je omogočil Program Aleša Debeljaka za vrnitev raziskovalcev iz tujine Agencije Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost, saj je v njegovem okviru prejela sredstva za triletni projekt.

Program je po njenem mnenju »vrhunski mehanizem za vse, ki si želijo vrniti v Slovenijo«. Problem pa vidi v tem, da ne ve, kaj se bo zgodilo po izteku projekta.

»To je temeljni, triletni projekt. Ob koncu projekta naj bi bil ti samostojni raziskovalec, s svojo majhno skupino. Vemo pa, da v Sloveniji enostavno ni delovnih mest oziroma ni prostora za napredovanje v samostojnega raziskovalca z majhno skupino ljudi pod sabo,« je opozorila raziskovalka.

Zalar ob tem opaža, da je znanost tako v Veliki Britaniji kot tudi v Sloveniji in drugod po svetu zelo tekmovalno okolje, razlike pa se kažejo na področju prijav za financiranje. Medtem ko je v Sloveniji razpis na voljo le enkrat na leto, je v Veliki Britaniji možnosti za prijavo projektov več, pravi.

»Če ti ne uspe pridobiti sredstev pri določeni agenciji, imaš na voljo še veliko drugih razpisov, na katere se lahko prijaviš.«

Glavni razlog za prijavo na razpis kvaliteta življenja v Sloveniji

Kot je pojasnila Zalar, je bil glavni razlog, da se odloči za prijavo na program Aleša Debeljaka in za selitev predvsem kvaliteta življenja v Sloveniji. Do odločitve za selitev sta s partnerjem prišla, ko sta si ustvarila družino in je socialna varnost postala ena od njunih prioritet.

»V Veliki Britaniji sva se resno pogovarjala o tem, da bi eden od naju ostal doma, ker si vrtca ne bi mogla privoščiti. V Sloveniji pa se nama o tem ni treba odločati. To je stvar, ki je za ženske v znanosti izjemnega pomena, saj so prav one tiste, ki pogosto ostanejo doma,« je dejala.

Opaža, da podzavestne razlike med spoloma v znanosti še vedno obstajajo. Ženske so po njenem mnenju še posebej diskriminirane v določenem obdobju, ko se od jih pričakuje, da bodo morda imele družino.

»Nekako po doktoratu, ko vsi predvidevajo, do bomo imele družino, smo zato pač manj konkurenčne za napredovanja in kot kandidatke v službah,« je povedala znanstvenica, ki je tudi sama imela negativno izkušnjo pri iskanju zaposlitve.

Tudi po vrnitvi z materinskega dopusta so ženske v slabšem položaju. »Leto dni ne ustvarjaš nobenih rezultatov, ko prideš nazaj, pa potrebuješ čas, da vzpostaviš rutino in začneš generirati objavljive raziskave. Pavza torej ne traja le leto dni, temveč kvečjemu leto in pol,« je opozorila.

Kljub izzivom pa znanstvenica vsem dekletom, ki se odločajo za naravoslovno smer študija, svetuje, da poizkusijo, »ker je vredno«, pravi.

»Sama sem imela to srečo, da sem vedno delala v okolju, kjer moj spol ni bil pomemben, kjer so bile odločilne samo ideje. In mislim, da smo trenutno v času, ko se premikamo v smer, ko ključne postajajo ideje, in ne, kdo si, od kod si. To je super smer, v katero se mora znanost premikati.«

Starejše novice