Intervju z Blažem Švaganom: Prvo sem saksofonist nato zdravnik

Blaž Švagan, glasbenik, producent in tekstopisec, se z glasbo ukvarja že celo svoje življenje. Že od rojstva je bil obkrožen z glasbo, saj sta tako oče kot tudi ded igrala glasbila. Srednjo šolo je obiskoval na ptujski gimnaziji. Po študiju se je odločil za študij medicine, kjer je opravil specializacijo iz fizikalne in rehabilitacijske medicine.

Zraven študija medicine pa je obiskoval tudi konzervatorij za glasbo v Celovcu. Trenutno igra v zasedbi Sound in Time, s katero bodo 20. aprila letos izdali svojo prvo ploščo pri berlinski založbi AUT Records.

V januarju so z zasedbo imeli krajšo turnejo, pred kratkim pa je zaigral tudi v Cankarjevem domu.

Kaj je bil razlog, da ste prvič v roke prijeli saksofon in kdaj?

»Moj dedek je igral klarinet in harmoniko ter oče je igral v pihalnem orkestu trobento. Ko sem bil res še čisto majhen, sem zraven dedka začenjal igrati klarinet in harmoniko, saksofon pa sem prvič prijel pri šestih letih.

To je bilo zato, ker je kidričevska 'pleh muzika' potrebovala saksofonista in so na osnovni šoli Kidričevo imeli predstavitev. Saksofon mi je bil najbolj všeč in sem ga zato začel igrati.«

Kdo je bil vaš prvi vzornik?

»V osnovi sem jaz death metalec, torej so prvi vzorniki bili malo drugačni. Eden izmed njih je bil pevec Sepulture Max Cavalera. Glede jazza pa definitivno John Coltrane, Charlie Parker ter Michael Brecker. Od slovenskih pa definitivno Jure Pukl.«

Kdaj se je rodila prva ljubezen do jazza?

»Prava ljubezen do jazza se je zgodila dokaj pozno. V bistvu je bil to vpliv mojega brata. V začetku je nosil domov metalske CD-je, nato pa je preklopil in domov prinašal jazz CD-je. Te CD-je sem seveda poslušal in spremljal. V nekem momentu pa me je ptujski saksofonist Grega Kozar poklical, če bi se začel pri njem učiti jazz, ker je Glasbena šola Karol Pahor odrla jazz oddelek.

Ljubezen pa se je prav rodila, ko sem šel na potovanje v Vietnam in Kambodžo. Takrat sem na telefonu zraven imel biografijo Miles Davisa in jo bral. Ko sem se iz potovanja vrnil, sem si rekel, da moram nujno začeti igrati jazz, ker me je tako prevzel. Nato sem začel vadit kot nor in sem se vpisal v Celovec na konzervatorij.«

Če se ne motimo, ste po duši metalec, zakaj potem saksofon?

»Igral sem tudi kitaro in bobne ter pel oziroma »growlal« v death metal bandu. Imeli smo tudi band z imenom Nukleos, razvil pa se je iz punk banda. Band se je razšel in jaz sem se začel bolj ukvarjati z jazzom.

Saksofon sem igral že od majhnega, vmes pa sem obiskoval še glasbeno šolo za klarinet in harmoniko. Doma pa sem sam vadil kitaro in bobne.«

Imate tudi svojo zasedbo Sound in Time, kdaj ste začeli sodelovati z njimi?

»Začetek te zasedbe sega nekje pet let nazaj. Takrat se je to začelo z bratoma Smrdel, Petrom in Žigo. Ona dva sta basist ter bobnar. Na začetku je bil trio in sem začel razmišljati o imenu zasedbe.

Nato so se zvrstili različni ljudje. Prišel je Miha Koren ter Borut Rampih, imel sem turnejo z Vladimirjem Kostadinovićem in Štefanom Pišto Bartošom. Potem pa je nekako prišlo do zdajšnje zasedbe, se pravi Matheus Jardim, bobnar ter Miha Koren, ki je basist.

Predlani poleti sem na Dunaju spoznal še vibrafonista Nazarena Caputa. Všeč mi je bilo, kako igra in smo se takoj poklopili. Lani sem mu predlagal, da pride v Slovenijo, da bomo imeli turnejo. Imeli smo kratko turnejo, nato smo šli v studio posnet album. Sedaj bo plošča po letu in pol izdana.«

Kdaj se je rodila ideja za prvi album in kaj je bil povod?

»Povod za snemanje albuma je bila moja končana specializacija, saj sem imel po tem končno čas, da se glasbe lotim za res. Po specializaciji sem si vzel skoraj leto dni prosto, da sem se čisto posvetil glasbi. Takrat sem res veliko vadil in se pripravljal na album.«

Nabrali ste že kar nekaj nastopov, nam lahko mogoče povete najboljši spomin iz katerega izmed njih?

»Kar velik nastop, katerega sem bil deležen, je nastop v Cankarjevem domu z naslovom Zvončki in trobentice, ki je bil pred kratkim. Zraven je igral tudi Marko Črnčec, s katerim sem vedno imel željo igrat. Tudi on me je takoj začel nekaj stvari učiti, saj je zelo talentiran. Mogoče bi izpostavil tudi nastop v Trstu 25. januarja.

Tam je bila res dobra energija, ljudje, ki jih takšna glasba res zanima, prav vse generacije so prišle. Ljudje so razumeli to, kar delamo.«

Sodelovali ste tudi z Leopoldom Prvim, kako je prišlo do tega?

»Z njim se poznava že nekaj časa. Imel sem punco iz Gornje Radgone in je z njo bil družinski prijatelj. Že prej sem sodeloval tudi z Vidom Turico, torej z njegovim producentom, ko smo delali Multiversal.

Čez nekaj mesecev pa so rabili saksofonista za skladbo Edino in so me poklicali. Povabilo pa sem seveda sprejel. Potem pa sem še z njim sodeloval pri komadu Pleše po svoje ter v videospotu od skladbe Kinderšpil. Tam sem igral policista. «

Kaj si mislite o trenutni slovenski glasbeni sceni?

Tako kot je na Svetu tako je ponavadi v Sloveniji, saj se to nekako kopira. Še posebej tako kot je v Ameriki. Glede jazza nimam pripomb, dela se, igra se, svoje se razvija, mlajše generacije prihajajo, starejše še vedno igrajo. Edino kar bi izpostavil, je, da če nečemu rečemo jazz, naj bo to jazz, ne pa nek RnB ali neosoul.

Čeprav glasba je glasba, jaz ne rad dajem oznak na žanre. Če označimo Hauptmana za jazz, kaj si bo potem nekdo mislil o moji glasbi. Moti me tudi še ena stvar. To je pisanje/snemanje glasbe iz strahu pred tem, 'kaj bo folk reko' in 'če bo to za radio', namesto, da bi ustvarjali glasbo iz gole potrebe po umetniškem udejstvovanju in tudi glasbenem izobraževanju ljudi.«

Delali ste dva študija: iz medicine ter študij saksofona, kdaj je padla odločitev, da boste opravili še en študij oziroma kateri je bil primarni?

»Začel sem z medicino. Potem pa sem na potovanju v Vietnamu prebral biografijo Miles Davisa, torej v 3. letniku medicine. Takrat sem se to odločil in se s 4. letnikom tudi vpisal v Celovec na študij glasbe. V začetku sem se vozil mogoče enkrat na teden.

Do 1. aprila moram poslati vlogo, saj imajo v Gronigenu konzervatorij in imajo tudi tam program, in se bom prijavil.«

Zakaj medicina? Kaj vas je vleklo tja?

»Sploh ne vem, če me je tja kaj vleklo. Doma so me malo sprogramirali v to odločitev. Spomnim se, da sem imel želje obiskovati srednjo glasbeno šolo, a se doma niso strinjali, saj so rekli, da v glasbi ni denarja. Sedaj pa grem v glasbeno šolo nadomeščat nek termin in sem plačan isto kot pa nek zdravnik.

Sem zelo hvaležen staršem, da so poskrbeli zame. Čeprav sta oče in dedek bila glasbenika, doma nisem imel velike podpore pri glasbi. Prva reakcija je bila, kaj bo z našim Blažem?

Medicina pa mi je omogočila neko finančno stabilnost ter socialno varnost. Odprl sem si tudi s.p. in začel delati v Termah Ptuj in v Moravcih. Delam dva do tri dni na teden in se mi dobro obrestuje. To mi omogoča tudi to, da kontaktiram kakšne glasbenike, na primer iz New Yorka, in jih povabim v Slovenijo na snemanje kakih plošč. To je dolgoročni cilj.«

V medicini so velika odrekanja, kako ste našli čas usklajevati oboje?

»Časa sem imel za en ali dva South Parka na dan. Zjutraj sem se zbudil, sem se šel učit, nato sem šel na obvezna predavanja ali vaje. Po faksu sem šel domov in se še malo učil, nato sem opravil neko rekreacijo. Po tem sem šel nazaj na faks, kjer sem imel sobo, v kateri sem od 10. zvečer do polnoči lahko vadil.

Prišel sem domov, pogledal še epizodo South Parka in šel spat. Kateri dan pa sem še šel v Celovec. Ko sem pa začel s specializacijo, pa sem vsak dan po službi vadil. Tudi kdaj po štiri ure na dan. Vmes sem se pregorel in sem bil na bolniški tri mesece. Čisto pregorel sem bil. Sedaj pa končno živim, kot bi hotel.«

Ali je jazz vaša sprostitev glede na to, da je delo zdravnika zelo naporno in zahteva 100-odstotno predanost?

»Definitivno.« 

Zakaj ste se odločili za specializacijo fizikalne in rehabilitacijske medicne? Je bila to vaša prva želja, ali ste mogoče razmišljali tudi o kakšni drugi specializaciji?

»Specializacijo sem si izbral tako, da sem lahko kombiniral z glasbo. Vedel sem, da bo mi ta specializacija omogočila še čas za saksofon. Vikendi so prosti, ni dežurstev. Vedel sem, da bo mi to omogočilo vaditi več saksofona.« 

 Če se ne motimo, je tudi vaš brat zdravnik? Ali je mogoče tudi on vplival na vašo odločitev študija?

»Definitivno je bil vpliv. Brat je hotel študirati fiziko, a je potem šel na medicino. Jaz pa sem se zgledoval po njemu in sem tudi šel medicino. Še sam ne vem, zakaj sem šel na medicino. Bil sem zlati maturant, dobro sem se učil in sem si zbral medicino. Ni bilo nobenega globokega pomena v tem.« 

Če lahko izbirate, kaj ste na prvem mestu, glasbenik ali zdravnik?

»Glasbenik.«