Ali cerkveno zvonjenje res obvaruje pred točo? Tako pravita stroka in duhovščina

Ali je človek pred nevarnimi vremenskimi pojavi povsem nemočen? Ob nevarnih vremenskih pojavih se vedno znova pojavlja vprašanje, ali je posledice močnih neurij in toče mogoče preprečiti ali vsaj omiliti. 

Naši predniki so se za zaščito, ko je pretila nevarnost neviht, zanašali tudi na cerkvene zvonove. Zvonovi so zadoneli v upanju, da bodo z božjo pomočjo odgnali grozeče oblake, strele in točo. 

O tem priča eden izmed najbolj poznanih slovenskih pregovorov, ki ga še danes uporabljamo, kadar želimo povedati, da je prepozno ukrepati takrat, ko je bila škoda že narejena. 

Po toči zvoniti je prepozno

V slovenskem prostoru se je v zavest prebivalcev zakoreninil pregovor: Po toči zvoniti je prepozno. Matej Meterc, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je povedal, da se pregovor pojavlja že v starejših slovenskih zbirkah (na primer varianta Po toči ni zvonjenja), vključen pa je bil tudi v prvo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Kmalu bo vključen tudi v njegovo tretjo izdajo, saj sodi med najbolj poznane in pogoste slovenske pregovore.

»Po podatkih ankete med več kot 500 govorci slovenščine je poznan kar okoli 99 odstotkom govorcev,« razlaga. 

Meterc pojasnjuje, da je s krajšanjem iz njega nastal frazem zvoniti po toči, zato je bil ta pregovor vključen tudi v Slovar slovenskih frazemov Janeza Kebra.

»Janez Keber pravi, da je ta pregovor nastal po nekdanjem načinu odvračanja nevihtnih oblakov s točo z zvonjenjem zvonov, ki naj bi pomagalo samo, če je bilo začeto pravočasno,« je dejal.

Pa obstaja tovrsten pregovor tudi v sorodnih slovanskih jezikih? V enaki obliki ga ne najdemo. »V drugih slovanskih jezikih poznamo pregovore z drugačno motivacijo (sinonime), ki ne uporabljajo metafore toče,« navaja Meterc. Tako na primer v slovaščini poznajo pregovor Darmo plakať nad rozliatym mliekom, ki v prevodu pomeni Zastonj je objokavati razlito mleko.

Nad strele in točo s cerkvenimi zvonovi

Klemen Bergant v svojem članku 'Ali res lahko ukrotimo nevihte? (Ne)smisel obrambe pred točo' zapiše, da si človek od nekdaj želi ukrotiti vreme in omiliti vremenske pojave, ki ga obkrožajo. Tako so v časih, ko še niso znali pojasniti nastanka neviht, moč teh pripisovali bogovom. Za silovite nevihte so bili krivi Indra v hinduizmu, pa babilonski Marduk, rimski Jupiter, grški Zeus, v Skandinaviji je bil krivec Thor, na Baltiku in med Slovani Perun. 

Kasneje so se pojavila različna mnenja, kako se učinkovito zaščititi pred streli in točo. Od različnih ritualov, priprošenj, pa vse do streljanja z loki in puščicami. V srednjem veku je v ospredje prišlo zvonjenje s cerkvenimi zvonovi.

»Vaški duhovniki so zato zvonili z zvonovi in pozivali k molitvi in darovom, da bi zaščitili vas in njihove kmete pred točo,« je zapisal Bergant. 

V članku pojasnjuje, da pristop z zvonjenjem po eni strani temelji na verovanju v božjo pomoč, po drugi strani pa na prepričanju, da glasen zvok vpliva na razvoj nevihte.

Dodaja, da se praksa z zvonjenjem ponekod, tudi v Sloveniji, še vedno izvaja.

Zvonovi vabijo k molitvi in bogoslužju, oznanjajo pomembne dogodke, pa tudi nevarnosti

Po tem, ko so zanašanje naših prednikov na zvonjenje cerkvenih zvonov izpostavili na Radiu Ognjišče, smo se odločili tudi sami preveriti, kaj o tem danes menijo duhovniki in kakšna je zgodovina te prakse na območju Slovenije. 

Upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek je za Mariborinfo pojasnil, da imajo zvonovi svoj izvor v Aziji: »V krščanstvu se pojavijo z meništvom in v osmem stoletju jih že poznamo v splošni bogoslužni rabi in v pripravi na to njihovo poslanstvo, da kličejo ljudi k molitvi, k bogoslužnim dejanjem.«

Zvonjenje je nato začelo spremljati različna dogajanja v krščanski skupnosti: »Vernike vabijo k bogoslužju in molitvi, oznanjajo pomembne dogodke, praznične dneve in slovesnosti, pa tudi nesreče in nevarnosti.«

Kot pravi Turnšek, ni točno znano, kdaj točno so pričeli zvoniti pred hudo uro. Najverjetneje že veliko pred 16. stoletjem, kajti papež Urban VIII. je leta 1575 odobril molitev za posvetitev cerkvenih zvonov, ki je vključevala »odganjanje škodljivih neviht, toče in močnega vetra«. 

»Vendar lahko predvidevamo, da predno nek vidik pride v splošno bogoslužno molitev, ki jo potrdi papež, mora obstajati že dokaj dolga doba praktične uporabe,« dodaja. 

Bistveno ni zvonjenje, temveč vera in molitev

Kot pravi Turnšek, glavni pomen zvonjenja proti toči ni fizikalno meteorološko vplivanje na dogajanje v zraku, saj imajo zvonovi s svojo vibracijo zraka premajhen vpliv, »ampak klicanje vernikov, da se v molitvi in velikem zaupanju zatečejo k priprošnji Bogu, da naj milostno obvaruje svoje ljudstvo najhujšega.«

»Če so zvonovi prešibki, da bi vplivali na dogajanje v zraku, vsaj v širšem okolju, pa gotovo Bog, ki je Stvarnik vesolja, ni prešibek, da lahko vpliva na dogajanje tudi v naravi,« dodaja nekdanji mariborski nadškof. 

Bi bilo dobro to prakso uvesti nazaj? »Vsekakor bi bilo smiselno,« meni Turnšek. 

Kot pravi, bi bilo hkrati pomembno obuditi tudi oznanjevanje zgoraj omenjenega, »da se ne bi vse skupaj sprevrglo v neko praznoverje ali vraževerje, da zvonovi kot takšni lahko odženejo hudo uro.« 

»Če pa bi zvonovi ljudi spomnili na živega Boga in jih prebudili za zaupno molitev, potem pa bi imelo ponovno uvajanje zvonjenja smisel,« meni.

Blagoslovljena voda, oljčna vejica, butare …

Kateri so še drugi načini, ki jih cerkev svetuje za obrambo pred hudimi nevihtami?

Robert Senčar, župnik v Rušah, je za Mariborinfo povedal, da so drugi načini »molitvena ura in obhajanje svete maše za primerno vreme oziroma odvrnitev vsega hudega.«

Prošnjo, da bi jim nevihta prizanesla nekateri verniki izražajo tudi tako, da poškropijo domove z blagoslovljeno vodo, na ogenj dajo košček blagoslovljene cvetnonedeljske butare ali oljčno vejico.

»Tudi pri tem je jasno, da ni naravni dim, ki se pri tem sproti v ozračje tisti, ki bi vplival na potek vremena, ampak zopet živa vera, ki se pri tem prebuja. S podobnim namenom ponekod tudi kropijo z blagoslovljeno vodo,« razlaga Turnšek. 

In kaj o zvonjenju meni stroka? 

Ali lahko zvonjenje pomaga pri razbijanju oblakov s točo?

Fizik na Fakulteti za matematiko in fiziko Gregor Rihtaršič je za Radio Ognjišče povedal, da ne. Kot pojasnjuje, se pri zvonjenju sprosti premalo energije, da bi ta imela večji vpliv. Sprosti se je le toliko, kolikor jo lahko dovede tisti, ki zvoni. 

»Delec bo zanihal sem in nazaj, tlak se dvignil in spet spustil, ampak ne pride do nobene skupne spremembe, saj zvok ne bo sprostil nobenih novih zračnih tokov. Zato ne moremo trditi, da bi to znatno ali predvidljivo vplivalo na nevihte,« je razložil.

Kateri so novejši pristopi k obrambi pred točo in kakšna je njihova učinkovitost?

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so se pojavili poskusi streljanja z možnarji in topovi na nevihtne oblake. Kljub nagli širitve obrambe pred točo s protitočnimi topovi so se med znanstveniki kmalu pojavili dvomi o njeni učinkovitosti.

»Neučinkovitost in stroški za vzdrževanje številnih strelnih postaj ter stroški za odpravo škode, ki je nastala ob pogostih nesrečah, so presegali škodo, ki jo je povzročila toča,« so zapisali na spletnih straneh Zavoda za razvoj Haloz v opisu Obrambe vinogradov pred točo v Halozah in Slovenskih goricah.

Zaradi številnih ranjenih je postalo jasno, da se streljanje ne izplača in so ga pred prvo svetovno vojno popolnoma opustili.

Kaj pa vnos dodatnih zaledenitvenih jeder v nevihtne oblake? Mnenja izvajalcev letalske zaščite in stroke deljena 

O letalski protitočni obrambi in njeni učinkovitosti se veliko govori. Mnenja o tem, ali s tem res preprečimo točo, so deljena. Pa vendar je mnenje meteorološke stroke bolj ali manj enotno - boj proti toči z letali, ki posipajo srebrov jodid, ni učinkovito.

Metoda letalske obrambe pred točo temelji na domnevi, da lahko z vnosom dodatnih zaledenitvenih jeder v nevihtne oblake povečamo število zrn toče in tako hkrati zmanjšamo njihovo povprečno velikost in uničujočo moč.

Mnenje Agencije Republike Slovenije za okolje glede umetnega vpliva na nevihtne oblake z namenom domnevnega zmanjševanja škode zaradi morebitne toče je - skladno z usmeritvami Svetovne meteorološke organizacije - odklonilno. 

Kot so zapisali, še nobena znanstveno korektna analiza ni uspela potrditi, da uporaba srebrovega jodida, bodisi z vnosom v same oblake z raketami, bodisi posipanje z letali ali s talnimi generatorji pod bazo oblakov, dejansko zmanjša nevarnost pojava toče. 

Darko Kralj iz mariborskega letalskega centra, ki izvaja letalsko obrambo proti toči, je pred časom za Mariborinfo zatrdil drugače: »Čeprav naša stroka trdi drugače, znanstveni dokazi iz sveta pravijo v nasprotno smer.« Prepričan je, da je toča po posredovanju z letalom zagotovo manjša in povzroči manj škode.

Velikokrat beremo o učinkovitem delovanju protitočne zaščite v Avstriji. »A so takšne trditve po naših izkušnjah prav tako zelo subjektivne in mnogokrat nimajo kake trdne podlage,« pravijo člani ekipe spletnega portala Neurje.si. Na območju Gradca se vsako leto enkrat pojavi kot jajce debela toča, čeprav je tam letalska obramba najbolj aktivna.

Posipavanje oblakov s srebrovim jodidom deluje v teoriji, v laboratorijskih poskusih in na slojastih oblakih v mirnem ozračju. V primeru izrazite konvekcije, kjer lahko vetrovi v nevihtnih celicah presegajo 100 kilometrov na uro, pa to najverjetneje nima učinka.

Bergant meni, da je ključni problem obrambe pred točo ta, da kljub napredku znanosti današnje razumevanje neviht ni dovolj dobro, da bi lahko zanesljivo napovedali učinke vnosa dodatnih zaledenitvenih jeder v nevihtne oblake.

»Na žalost vsi dosedanji poskusi, naj gre za priprošnje k bogovom, streljanje s topovi in možnarji ali vnos srebrovega jodida z raketami, letali in talnimi generatorji v nevihtne oblake, niso prinesli spodbudnih rezultatov,« v članku zapiše Bergant: »Čeprav bi si vsi želeli drugače.«