Urška Kožar prihaja iz male vasice blizu Murske Sobote. V preteklih osmih letih njeno življenje ni bilo ravno lahko, pa vendar sama velikokrat inspirira in spodbuja druge k življenju na polno.
Začelo se je s celiakijo
Urški postavimo vprašanje, kakšno bolezen imaš? In njena pripoved se začne tako ...
»Težko govorim o eni sami kronični bolezni, saj imam kar štiri. Pred osmimi leti, torej pri svojih 18-ih letih, ravno po zaključku poklicne frizerske šole, sem zbolela za celiakijo. Se pravi edino zdravilo je izogibati se glutenu.
Sprva sem se zelo težko sprijaznila z diagnozo, mogoče delno tudi zato, ker je ostali niso razumeli oziroma poznali. Velikokrat sem poslušala, da sem izbirčna pri hrani in da mi majhne količine ne bodo škodile. Pa vendar 'celiakaš' ve, da temu ni tako«, razloži Urška.
To je prva kronična bolezen, za katero pravi, da je še najmanj težavna.
Po prvi bolezni se pojavi še druga
Ko se je Urška končno sprijaznila z diagnozo, pa so se začele še hujše težave, in sicer s črevesjem. Na dve leti se ji pojavljajo stenoze, kar nam sama razloži kot zožitev v črevesju.
»Najprej imaš po obroku majhne bolečine in krče. S časom, ko so te bolečine in napadi krčev hujši, veš, da bo ponovno potrebna operacija. Na koncu sem lahko pila samo tekočino,« opisuje.
Do zdaj je bila operirana že šestkrat. Pravi, da se sprijazniš, ko moraš enkrat na operacijo. Težko pa je, ko se vse to z leti ponavlja, a pravega vzroka za to še ne poznajo.
»To so kar velike operacije … Enkrat so mi morali že odstraniti približno 30 centimetrov črevesja. Tudi samo okrevanje je kar dolgo. Čeprav vedno dam vse od sebe, da okrevanje pospešim. Najhujši je prvi dan po operaciji, ko so tudi bolečine kar hude, ti se pa moraš postaviti na noge in narediti nekaj korakov,« pravi 26-letnica.
Okrevanje po operaciji
Telo po vsakem posegu potrebuje nekaj časa, da si opomore.
»Iz operacije v operacijo sem si rekla, prej boš na nogah, prej boš šla domov. Tega optimizma sem se tudi vedno držala in presenečala zdravnike s hitrim okrevanjem. Vedno znova sem jim govorila, da tudi, če sem zelo suha in v zaostanku s kilogrami imam lahko zelo visok prag bolečine. Seveda, so se vsi smejali in ni jim preostalo drugega, kot da me zaradi moje trme odpustijo domov kakšen dan prej,« razlaga.
Kot da dve nista dovolj, prideta še tretja in četrta …
Ko se je Urška že sprijaznila z dvema boleznima, so začela pešati še pljuča.
»Iz leta v leto so se mi začela slabšati pljuča. Astma je postajala vedno hujša, obiski pri zdravnikih pa še pogostejši kot prej. Bila sem dneve, tedne tudi mesece v bolnišnici v Ljubljani. Zaradi veliko zdravil sem zbolela tudi za osteoporozo. Ko sem videla luknje v kosteh, sem imela občutek, da se mi vse ruši kot domine,« pravi Urška.
»Psihično se moram spraviti k sebi«
»Vedela sem, da mi jok ne bo pomagal, zato sem se poskušala čim prej psihično spraviti k sebi. To mi je na srečo tudi vedno uspelo. Pljuča niso želela sodelovati, ob najmanjših hišnih opravilih pa sem težko dihala,« dodaja.
Sogovornica še pravi, da je že hoja po stopnicah bila zmaga, saj so bile prisotne bolečine v prsih, padal ji je tudi v krvi. Novo upanje pa so dobili z biološkimi zdravili, kar pomeni enkrat na mesec injekcija.
»Težko je biti omejen z gibanjem«
Urška pravi, da ima zelo rada šport. V preteklosti je trenirala namizni tenis in košarko.
»Ampak sprejmeš situacijo in se ji prilagodiš maksimalno. Iz vsakega dneva poskušam potegniti čim več,« še optimistično doda.
Zdravljenje v Murski Soboti in v Ljubljani
Za vsako zdravljenje kroničnih bolezni je potrebno imeti tudi zdravnika, ki te motivira in razume. Urško zaradi težav s črevesjem zdravi kirurg v Splošni bolnišnici Murska Sobota, vse ostale bolezni pa zdravijo v Ljubljani.
»Imam kar srečo z zdravniki. Do osebne zdravnice pridem kadarkoli jo potrebujem, tudi pulmologinja je vedno dosegljiva zame,« pripoveduje.
Naučila se je vztrajati
»Če sem se kdaj zaradi vseh zdravstvenih težav počutila drugače od ostalih? Ne. Ravno obratno. Veliko sem se v teh letih naučila o sebi. Naučila sem se postaviti zase, se boriti za svoj prav in ne obupati,« nadaljuje.
Urškina največja podpora v težkih časih sta mož in njena mama.
»Ne bi zmogla brez svoje zlate mame, ki je z mano preživela veliko časa v bolnišnici. Včasih je samo sedela ob moji postelji in me držala za roko. Tudi od jutra do večera. Še rojstni dan sem praznovala v bolnišnici. Ob prihodu iz intenzivne me je v sobi čakal mož s harmonikašem in tortico,« pripoveduje.
Pravi še, da je njena soba v bolnišnici prav zaradi podpore cele družine, pa tudi tiste hudomušne na štirih tačkah, postajala vedno bolj obiskana.
V življenju je vedno najbolj pomembno zdravje
V Urškinem življenju ni nič bolj vrednega od zdravja in pravih prijateljev. To so tisti, ki jih lahko brez slabe vesti pokličeš kadarkoli, še lepše pa je, ko oni pokličejo tebe.
»Mogoče res nimam zdravja, ampak takšno prijateljstvo imam, ki ga ne zamenjam za nič na svetu«, pravi Urška.
Čudeži se dogajajo …
Čudež, torej nekaj, za kar misliš, da se ne more zgoditi, pa se vseeno. V življenje Urške in njenega moža ter štirinožnega prijatelja zdaj prihaja novo življenje.
»Zdaj v moje življenje prihaja novo veselje, verjetno tudi najmočnejša motivacija in največje darilo. Dojenček. Ko že misliš, da zaradi vseh zdravstvenih težav to ne bo mogoče, vidiš, da se tudi čudeži zares dogajajo.
Težav s pljuči ne manjka, ampak kmalu bo vse poplačano. Če kaj, sem trmasta in nikoli ne dovolim, da bi mi katera ovira bila prevelika,« veselo pove.
Za konec še Urškino sporočilo …
»Vedno verjemi vase in ne dovoli, da te kdo prepriča o nasprotnem. Čeprav nisi zdrav, je življenje lahko zelo lepo! Moraš najprej stvari sprejeti, potem pa se prilagoditi in preprosto živeti,« svetuje.
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Starejše novice
