Foto: Mediaspeed
Marjan Dora je v prvi epizodi nove sezone oddaje Dora - nedeljski pogovori gostil Gorazda Žilavca, gledališkega, filmskega in televizijskega igralca, ki prihaja iz Murske Sobote.

Gorazd Žilavec je že svoje celo življenje igralec, z igro pa se je prvič srečal v otroštvu, saj je bil tudi njegov oče ljubiteljski igralec.

»Oče je imel en dialog s svojo ženo v predstavi in sta se kregala. Iz prijaznega gospoda in gospe sta se spremenila v lika, dokler se ni zaslišal glas režiserja in sta bila znova navadni osebi. Ko sta dialog ponovila, sta se znova spremenila v lik in meni je bila ta transformacija 'vav', biti nekdo drug, kako mora to biti zanimivo. To mi je bila prva fascinacija,« je v pogovoru z Marjanom Doro povedal Žilavec.

Tako je svojo ljubezen do igranja negoval in začel razvijati že v osnovni šoli, kjer je začel igrati v gledališki skupini, kasneje pa so v osnovni šoli ustanovili tudi gledališki krožek. 

»Ker se mi je to na začetku zdelo nedostopno, torej igralstvo, sem se vpisal na Srednjo šolo elektrotehnične in računalniške usmeritve v Mariboru, saj me je zanimala tudi elektrika. A sem s sabo nosil sanje o tem, da bi bil igralec,« razlaga Žilavec.

Če ne bi bil igralec, bi bil športnik

Po končani srednji šoli je Žilavec odšel v vojsko, a ga je na poti neprestano spremljala želja po igranju. Tako je po vrnitvi iz vojske s prijatelji ustanovil gledališko društvo Torpedo in se pri tem prvič srečal z režijo.

Nastalo komedijo so poimenovali z naslovom Metek v čelo in z igro prepotovali Slovenijo. Takrat je Žilavec dobil tudi Severjevo nagrado za perspektivnega mladega igralca

»S tem sem dobil potrditev in dodaten zagon, da bom šel na sprejemne izpite za Akademijo za radio, film in televizijo. Ampak se še vseeno nisem dokončno odločil, zaradi česar sem se vpisal na fakulteto za šport,« pravi Žilavec in dodaja, da če ne bi bil igralec, bi bil gotovo športnik.

Čez čas se je vseeno odločil za opravljanje sprejemnih izpitov na Akademiji za radio, film in televizijo, pri čemer pa ni imel podpore svojih staršev.

»Ravno oče je bil najbolj proti. Bil je 'fejst' proti, ampak sem mu rekel, da bom vseeno šel in da ni nujno, da bom sprejet,« razlaga Žilavec.

Zaenkrat ne načrtuje igranja v kakšni seriji

Na malce provokativno vprašanja Marjana Dore, zakaj se ne pojavlja tudi v kriminalnih serijah, kot je na primer Jezero ali Primeri inšpektorja Vrenka, Žilavec odgovarja, da očitno nima dovolj kriminalnega obraza

»Po moje k temu malo pripomore nadaljevanka, ki se še vedno vrti, Lepo je biti sosed. To te malo zaznamuje. Eno vprašanje ti postavi. Pa daleč od tega, da bi se primerjal. Na primer Mr. Beana bi težko postavil za detektiva v resni seriji,« poudarja Žilavec.

Pri tem je razkril tudi, da zaenkrat ne načrtuje, da bi ga kmalu znova videli v kakšni televizijski seriji, kot je bila serija Lepo je biti sosed. 

»Trenutno ne. Je pa res, da so vse te nadaljevanke, ki se zdaj snemajo, bazirajo na spletu, kot je Voyo in so delane zelo instantno. Če si zaposlen v gledališču, težko najdeš čas, ker je pri teh snemanjih urnik peklenski, saj se vse dela na prihranjanju stroškov in podobno,« poudarja Žilavec.

V pogovoru je Gorazd Žilavec tudi izpostavil, glede na to, da prihaja iz Murske Sobote, pomen različnih narečij, ki po njegovih besedah dajo igri posebno pristnost.

»To ne pomeni, da se od konca akademije igra vse v knjižnem jeziku. Prosim, ne. Če se igra Shakespeare, Moliere ali še morda kakšna dva druga avtorja, je dobro, da se igra v knjižnem zbornem jeziku. Drugače pa se v gledališču malokrat igra v visoki knjižni slovenščini. Saj se mora tudi govor približati realnemu življenju,« pravi Žilavec.

Tudi njegova žena je poklicna igralka

Žilavec je bil na to 14 let zaposlen v koprskem gledališču, a si je od konca diplome oziroma akademije želel, da bi bil del drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Sedaj že četrto leto poučuje na umetniški gimnaziji v Ljutomeru

Dora ga je pri tem povprašal tudi o uspehih svojih soigralcev in ali je ljubosumen na igralce, ki so pri nas uspešnejši od njega. »To pa sem tako vesel za moj talent, da nisem ljubosumen na uspeh drugega, nasprotno, veselim se,« poudarja Žilavec.

Za konec je pogovor nanesel tudi k njegovi ženi Maši Žilavec, ki je prav tako akademska igralka in del Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

»Četudi nekateri ne verjamemo, je dobro, če sta igralec in igralka skupaj. Midva sva se dogovorila, da iz službe nosiva domov samo tiste stvari, ki niso naporne. Predvsem pa je dobro, da imaš igralko za ženo in obratno, ker točno ve, kako se počutim v določenih situacijah, na primer točno ve, kako mi je na dan premiere, točno ve, kako mi je, ko mi kaj ne gre, in sem z mislimi odsoten,« zaključuje Žilavec.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice