Edi Klobučar je Dolenjec, vendar že šest let živi v Ljubljani. V Ljubljano ga je pripeljal študij etnologije in kulturne antropologije, ki ga še ima željo dokončati.
Njegova medicinska tranzicija se je začela leta 2018, ko je po psiholoških pregledih in obravnavi pri psihiatru dobil priporočilni pismi za hormonsko zdravljenje in kirurške posege. Takrat je dobil tudi potrdilo za spremembo EMŠO številke in spolnega identifikatorja na dokumentih. Dobil je nov rojstni list, končno je še iz pravnega stališča dobil identiteto, ki mu pripada.
»Salome je bila edina trans oseba, za katero sem vedel, da obstaja, z njeno izkušnjo in zgodbo pa se nisem ravno poistovetil,« pripoveduje Edi.
Spominja se misli, da imajo vse deklice takšne občutke v zvezi s telesom, kot jih je imel on. Spoznanju, da se tako ne počutijo vse deklice, je sledil je občutek sramu, osamljenosti in nerazumljenosti.
Leta 2017 je Edi že vedel, da je transspolna oseba. Najprej se je moral razkriti sam sebi, nato je sledila težka naloga razkrivanja še svoji okolici.
Prva oseba, ki ji je povedal, da je transspolen je bila takratna partnerka. Prva razkritja okolici so prevevali občutki strahu in naravne človeške želje po sprejetju.
»Spomnim se, da mi je bilo težko, ker me je bilo strah vseh sprememb, za katere sem vedel, da jih bo to dejstvo prineslo. Skrbeli so me predvsem odzivi ljudi, ki so mi pomembni,« pove Edi.
Njegova takratna partnerka je Edija sprejela, mu stala ob strani in nudila nujno potrebno podporo. Sprva je moške zaimke uporabljal le v njeni družbi. Nato so sledila razkritja še drugim osebam v njegovem življenju. Reakcije so bile različne, Edijev notranji občutek pa je bil kljub temu vedno prijeten in osvobajajoč.
Ime Edi je bilo izbrano preprosto, ime se je slišalo všečno. Želel je kratko ime, neko jutro pa se je le zbudil z zvenom imena 'Edi' v mislih.
Psihično najbolj naporen del Edijeve tranzicije je bilo razkritje ožji družini.
Izčrpljujoče so bile tudi psihiatrične obravnave, čakanje na termine zdravniških pregledov, ki so bili pogosto prestavljeni, nenehno pojasnjevanje in poslušanje komentarjev drugih. Temu se je pridružila hormonska terapija, ki je s seboj prinesla razdražljivost, nihanja v razpoloženju.
»Ampak ne glede na vse, je bila to pot, ki jo je bilo vredno prehoditi,« doda Edi.
Transseksualnost je v Sloveniji diagnoza duševne motnje
Podlaga za začetek tranzicije sta psihiatrična obravnava in diagnoza duševne motnje transseksualizem. Edi je zato obiskoval psihiatrične specialiste, na katerih je, da postavijo diagnozo in tako se lahko tranzicija začne.
»Pogosto sem imel med obravnavo občutek, da se vnaprej predvideva in pričakuje, kaj in kako se doživljam. Iskreno sem se včasih tudi počutil, kot da me imajo za otroka, ko so preverjali, če razumem, kaj pomeni biti ženska oziroma moški, kot da sem odraščal v vakuumu,« pove Edi in doda, da je veliko predvidevanj izhajalo iz konzervativnih spolnih stereotipov in predsodkov.
»Ko razmišljam o stigmi, pomislim predvsem na njen izvor«
Stigmo Edi razume kot sram, kot nekaj, česar se družba sramuje. Pravi, da največjo bitko s stigmo ali sramom bije sam. Ko razmišlja o stigmi, pomisli na njen izvor.
»Ima bistveno več opraviti z ranami in sramom tistih, ki s prstom kažejo, kot pa tistimi, ki se znajdejo na drugem koncu,« pove in doda, da »stigmo močno ogroža pogum, ponos, sočutje, bližina in razumevanje,« in prav zato je pomembno, da prevzamemo odgovornost, ki jo imamo na individualni in kolektivni ravni, še pove Edi.
Se pričakuje, da razume tehnične reči, veliko manj se mu pojasnjuje
Po tranziciji je Edi opazil spremembe v obnašanju okolice. Tako opaža, da mu po tranziciji dosti manj ljudi razlaga in pojasnjuje, od njega se pričakuje, da ve več o tehničnih rečeh in avtomobilih.
»Dosti manj stvari mi ljudje razlagajo in pojasnjujejo, kadar pospravim za sabo/skuham, bi mi včasih kdo skoraj spomenik postavil, v restavracijah ob naročilu in plačilu pogosto pogledajo samo mene, moje žene pa ne,« pove Edi o primerjavi obnašanja okolice pred in po tranziciji.
Negativni občutki sramu, nerazumljenosti in osamljenosti so danes mimo. Razume, da je transspolnih oseb veliko, obstajajo, omenja pa se jih zaenkrat le šepetaje.
»Zdaj lahko rečem, da je to mimo, ker danes vem, da smo transspolne osebe v tej realnosti že ves čas, le da se o nas bolj šepeta, kot pa govori,« zaključi Edi.
