Po zaslugi serije Reka ljubezni, s katero je dosegla javno prepoznavnost, se je Liza Marijina naučila igrati tudi pred kamero. Spoznajte vsestransko mlado igralko.
Liza Marijina je stalna članica Slovenskega narodnega gledališča Maribor, ki je nedavno na 22. Festivalu slovenskega filma prejela že svojo drugo vesno, in sicer za vlogo slikarke Eve v celovečercu Prasica, slabšalni izraz za žensko.
V matični gledališki hiši smo vsestransko mlado igralko ujeli med pripravami na vlogo Natalie v drami Snežinka, ki so jo na Malem odru že premierno uprizorili v torek, 14. decembra.
Velika oboževalka igralke Janje Majzelj
V družbi, v kateri smo naravnani storilnostno, le redki namenjajo čas tistim dejavnostim, ki nas radostijo in ne prinašajo nujno zaslužka, nagrad ali všečkov na družbenih omrežjih.
Igralka Liza Marijina, nova zvezda slovenskega filma in ljubljenka kritikov, je tako na lastno presenečenje v sebi nedavno odkrila ljubezen do risanja.
»Ko se nisem več ukvarjala s končnim izdelkom, ampak s procesom, sem ugotovila, da me to sprošča,« razloži. Na podoben način je svoj čas tudi ugotovila, da želi postati igralka.
V otroštvu je bila velika oboževalka igralke Janje Majzelj, ki jo je očarala v vlogi Pike Nogavičke v uprizoritvi Slovenskega mladinskega gledališča. A čeprav si je predstavo ogledala približno tridesetkrat, tedaj ni doživela »aha« momenta, ki je začrtal njeno poklicno pot.
Šele ko je sama nastopala v šolskih predstavah, je spoznala, da se dejansko odlično počuti na odru – zanjo je bila igra takrat dobesedno igra.
Svoj lik moraš imeti rad in ga razumeti
Želja, da bi postala igralka, je bila torej zanjo spontana, naravna odločitev – igra ji je pisana na kožo. Ne nazadnje je tudi legendarni filmski kritik Marcel Štefančič ocenil, da je »rojena za vse vloge, ki bi jih igrala«.
Kljub temu je ob vpisu na fakulteto imela rezervni načrt: »Na drugo mesto sem dala primerjalno književnost in južnoslovanske študije, na tretje pa sociologijo kulture.«
A med pisateljice vendarle ni šla, saj so na AGRFT prepoznali njen talent. Na študij se je vpisala leta 2009 in diplomirala štiri leta pozneje z vlogo Solange v Genetovih Služkinjah režiserja Andreja Jusa.
Njena mentorica, igralka Jožica Avbelj, ji je dala odlično popotnico za snovanje vlog, ko ji je dejala, da moraš imeti rad svoj lik in ga razumeti. Tega se drži vse do danes – pa naj gre za vloge v filmih, gledališču ali televizijskih serijah.
»Maribor čutim kot svoj dom, saj sem tukaj dobro sprejeta.«
Po zaslugi serije Reka ljubezni, s katero je dosegla javno prepoznavnost, se je naučila igrati pred kamero. In to izvrstno – za vlogo Neže v filmu Polsestra je leta 2019 prejela vesno za najboljšo glavno žensko vlogo na 22. Festivalu slovenskega filma, letos pa je dobila že svojo drugo vesno, in sicer za vlogo slikarke Eve v celovečercu Prasica, slabšalni izraz za žensko.
Nič manj opazna ni na gledaliških odrih, saj je ena od vidnejših članic ansambla Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Redna zaposlitev in selitev v drugo največje slovensko mesto iz Ljubljane, kjer se je rodila in tudi odraščala, se ji zdi prava odločitev: »Maribor čutim kot svoj dom, saj sem tukaj dobro sprejeta.«
Kot igralka je izkusila tudi svobodnjaštvo, a je kmalu spoznala, da ji varnost veliko pomeni – hkrati pa z zaposlitvijo v mariborskem gledališču ni izgubila ustvarjalne svobode, saj lahko sodeluje pri drugih projektih. Ker pa se včasih veliko priložnosti pojavi hkrati, pazi, da je delo ne preplavi in posrka vase do te mere, da bi pozabila nase.
»Igralci usmerimo energijo navzven, zato potrebujem tisto, kar polni mojo notranjost.« Tako v prostem času poleg risanja posluša indijansko moderno glasbo, šiva in pleše.
»Nekega dne bom tudi vrtnarila,« se zasmeje. Meditiranje pa ji pomaga pri ohranjanju koncentracije, biti v trenutku.
Pred vsako predstavo ima svoj ritual, ki pa nastane tik pred premiero.
Predstava Snežinka, kjer igra Natalie je čustvena in socialno-politična drama, ki v ospredje postavlja težko premostljiv razkorak med generacijami.
Sogovornica pravi, da se z vlogo Natalie lahko v nekaterih pogledih poistoveti: »Blizu mi je njena neposrednost, razumevanje ljudi, ker sem ljubiteljska psihologinja, vendar se ne bi na takšen način vtikala v odnose drugih, kot to počne Natalie, ki skuša urediti odnos svoje punce z njenim očetom.«
Prav empatija ji pomaga, da začuti vlogo in sprejme svoje like, saj je zmožna razumeti njihove vzgibe in dejanja, čeprav niso v skladu z njenimi lastnimi. Čeprav pogosto igra jezne, močne ženske, si želi odigrati kakšen nežnejši ženski lik, saj se ji jeza ne zdi edino čustvo, ki bi ga bilo vredno raziskati, ampak jo zanima odkrivanje človeške ranljivosti in krhkosti.
A kljub sočustvovanju z liki se ni še v nobeno od vlog tako zelo vživela, da bi zaradi njih izgubila svojo osebnost: »Seveda nekatere nosim tudi domov, saj določene njihove lastnosti še vedno ohranjam v sebi. Vendar se mi še ni zgodilo, da po vlogi ne bi več našla sebe.«
Pri transformaciji iz vloge nazaj vase ji pomaga tudi aplavz občinstva v gledališču: »Zame je katarzičen, saj sprosti napetost, ki se nabere med predstavo. Z njim se nekoliko pretrga vez med vlogo, ki jo igram in mano.«
Na aplavz se je sicer morala privaditi, saj ji je bilo ob njem sprva nerodno. Sedaj pa je zanj hvaležna – še dobro, ker ga bo na svoji igralski poti zagotovo še velikokrat deležna.
Danaja Lorenčič
