Delovni zvezki pod drobnogledom: Ravnatelj Osnovne šole Hajdina Mitja Vidovič o stroških in kakovosti pouka

V javnosti lahko vse pogosteje slišimo, da je delovnih zvezkov na nekaterih osnovnih šolah preveč, kar predstavlja velik strošek za starše. 

Vse glasnejša pa so tudi opozorila, da otroci zaradi tega vse manj pišejo v navadne zvezke, vse težje oblikujejo samostojne stavke in daljša besedila, kar lahko prispeva k slabši pismenosti.

Ravnatelj Osnovne šole Hajdina Mitja Vidovič je v pogovoru za Ptujinfo razkril svoje mnenje o tematiki in nekaj podrobnosti, kako se uporabe delovnih zvezkov lotevajo učitelji na hajdinski osnovni šoli, pa tudi o drugih načinih poučevanja.

Kaj menite o vplivu delovnih zvezkov na razvoj pismenosti?

»Menim, da pretirana raba delovnih zvezkov v sedanji praksi negativno vpliva na razvoj bralne pismenosti učencev. Raziskave in strokovni izsledki kažejo, da naloge v delovnih zvezkih pogosto zahtevajo le izbiro med ponujenimi možnostmi (obkroževanje, povezovanje, vstavljanje manjkajočih besed in podobno), namesto da bi spodbujale učence k tvorjenju lastnih stavkov in daljših besedil. Posledično učenci vse manj pišejo s svojimi besedami v navadne zvezke in težje oblikujejo samostojne povedi ter daljše sestavke, kar prispeva k slabši pismenosti.

Tudi neposredni podatki povezujejo močno rabo delovnih zvezkov z nižjimi dosežki. Eden od strokovnjakov je zbral podatke o uporabi učbenikov in delovnih zvezkov ter jih primerjal z rezultati nacionalnih preizkusov znanja pri slovenščini in angleščini, pri tem se je pokazala negativna korelacija med pogostejšo rabo teh gradiv in dosežki učencev. 

Z drugimi besedami: v okoljih, kjer se bolj zanašajo na učbenike in delovne zvezke, so bili rezultati pri bralnih preizkusih slabši. To potrjuje mnenje številnih učiteljev, da preobremenjenost z vnaprej pripravljenimi vajami v delovnih zvezkih zmanjša kakovost učenja.«

Ste to opazili v praksi? Vam o tem poročajo učitelji?

»Iz prakse opažamo, da pretežno sledenje delovnim zvezkom zmanjšuje tudi ustvarjalnost učiteljev in omejuje izražanje ter kreativnost učencev. Če učitelj pouk vodi zgolj po že pripravljenih nalogah v delovnem zvezku, ima manj manevrskega prostora za inovativne pristope in prilagoditve posamezniku. Učenec pa je pri takem načinu dela pogosto zreduciran na izpolnjevanje šablon namesto aktivnega oblikovanja znanja. 

Denimo, v razpravi o upadu pismenosti je bilo izpostavljeno, da ni presenetljivo, če so grafomotorične in jezikovne sposobnosti mladih slabše, saj namesto pisanja bistvenih stvari ob razlagi učitelja mnogi le izpolnjujejo vnaprej pripravljene naloge. To lahko pomeni, da del bralne pismenosti izgubljamo zaradi neustreznih metodično-didaktičnih pristopov in gradiv.

Učitelji na terenu poročajo podobno: mnogo jih meni, da delovni zvezki omejujejo poglobljeno razumevanje in kritično mišljenje učencev. Strokovnjaki z zavoda za šolstvo so že pred leti opozorili, da je delovnih zvezkov, zlasti v nižjih razredih, preveč. Posledično delo z njimi zavzema preveč časa, in to na račun pogovora, igre, sodelovanja ter dela v smiselnih učnih situacijah, prilagojenih posameznemu učencu ali skupini. Delovni zvezki torej ne smejo postati izgovor, da otroci ne pišejo in ne berejo daljših besedil. Vsi skupaj bi morali stremeti k temu, da so gradiva res kakovostna in da delovni zvezki, kjer jih uporabljamo, služijo kot dopolnilo pouku, ki omogoča tudi naloge na višjih taksonomskih ravneh ter razvoj učenčeve ustvarjalnosti in kritičnega mišljenja.«

Na kakšen način se delovni zvezki uporabljajo pri pouku na vaši osnovni šoli? Nekateri že govorijo, da bi uporabo v praksi zmanjšali? Tudi pri vas?

»Na naši osnovni šoli se že dalj časa zavedamo omenjene problematike, zato smo se vprašanja smiselne uporabe delovnih zvezkov lotili načrtno in večplastno. Ena izmed prednostnih nalog šole v zadnjih letih je bil dvig bralne pismenosti na vseh ravneh, kar je terjalo premislek tudi o učnih gradivih. Postopoma smo zmanjševali količino delovnih zvezkov v uporabi in jih nadomeščali z drugimi oblikami gradiv ter dejavnosti. Najbolj konkreten korak uvajamo v tekočem šolskem letu – v prvem razredu sploh ne bomo uporabljali delovnih zvezkov pri pouku. S tem želimo že najmlajšim učencem omogočiti bolj izkustveno in aktivno učenje brez vnaprej natisnjenih rešitev. Pričakujemo, da se bo ta praksa postopno širila navzgor po razredih (vertikalno), ko bomo pridobili izkušnje in rezultate.

Da bi ta prehod uspel, smo učiteljem zagotovili tudi dodatno strokovno podporo in usposabljanja. Sodelovali smo z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo, njihovi strokovnjaki so našemu učiteljskemu zboru nudili svetovanje in izobraževanje o učinkovitih metodah poučevanja brez delovnih zvezkov (na primer, kako učne cilje dosegati z drugimi viri, z lastnimi gradivi in z aktivnimi metodami pouka, tudi na primerih dobre rabe z drugih šol oziroma učiteljev, ki so se tega že lotili). Na teh usposabljanjih smo dobili potrditev, da je naša smer pravilna, saj tudi na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo in na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje pritrjujejo pomislekom glede pretirane uporabe delovnih zvezkov. Skupaj z nami ugotavljajo, da preobsežno opiranje na taka gradiva lahko škodi razvoju pismenosti in da so spremembe dobrodošle.

V praksi trenutno delovne zvezke pri pouku še uporabljamo pri nekaterih predmetih, a v bistveno manjšem obsegu kot še nedolgo nazaj. Kadar jih uporabljamo, jih učitelji pogosto dopolnjujejo z lastnimi vsebinami ali z drugimi viri, da pouk prilagodijo potrebam razreda. Naš cilj ni absolutna odprava vseh delovnih zvezkov čez noč, temveč premišljeno zmanjševanje tam, kjer ugotovimo, da niso nujno potrebni in kjer jih lahko uspešno nadomestimo z boljšimi pristopi. 

Ta prehod poteka postopoma tudi zato, da se tako učitelji kot učenci privadijo na nekoliko drugačen način dela.
Lahko rečem, da smo se na naši šoli tega lotili celostno: poleg urejanja gradiv vlagamo predvsem v sodobne učne pristope. Uvajamo več aktivnega načina poučevanja - na primer, elemente FIT pedagogike (prepletanje gibanja in učenja za boljšo zbranost in pomnjenje), učenje na prostem in izkustveno učenje, vključujemo STEM-vsebine in razvoj prečnih veščin (kot so sodelovanje, reševanje problemov, komunikacija). Vse to so oblike pouka, kjer frontalno reševanje nalog v delovnem zvezku ni v ospredju. Učitelji poročajo, da ob manj delovnih zvezkih sicer vložijo na začetku več časa v pripravo lastnih gradiv ali aktivnosti, a to sprejemajo kot strokovni izziv in se pri tem profesionalno razvijajo, vsekakor pa je to naložba na dolgi rok, kjer so posledica bolj kompetentni učenci, s katerimi je potem dolgoročno učni proces lažji, bolj uspešen, učinkovit, posledično pa manj naporen in stresen za učitelja, seveda pa tudi za starše. Prav te nove prakse, kot so več gibanja, projekti, pogovor, raziskovanje – so po našem mnenju ključ do napredka pismenosti, saj učence dejavno vključijo v učenje in jih spodbudijo k razmišljanju ter samostojnemu izražanju.

Opažamo že prve pozitivne učinke zmanjšane uporabe delovnih zvezkov: učenci so pri pouku bolj dejavni in motivirani, manj je pasivnega sledenja navodilom iz knjižice. Učitelji ugotavljajo, da lažje izvajajo diferenciacijo in individualizacijo, pouk lahko prilagodijo dejanskemu predznanju in tempu učencev, ker jih ne veže vsaka stran delovnega zvezka. Naše izkušnje torej potrjujejo tisto, kar poudarja tudi stroka: da delovni zvezki sami po sebi niso odločilen dejavnik znanja in da se enako visoka raven znanja lahko doseže tudi z manj ali nič delovnimi zvezki, če se učitelji poslužujejo drugih učinkovitih metod. Obratno pa je pri učiteljih, ki se branijo teh sprememb (takih je sicer pri nas zanemarljivo malo), opaziti več težav, manjšo raven znanja pri učencih, pojav vzgojnih težav in podobno.«

Koliko avtonomije sploh imajo učitelji in ravnatelji pri odločanju o uporabi delovnih zvezkov?

»Učitelji in šole v Sloveniji imajo dokaj široko avtonomijo pri izbiri učnih gradiv, vključno z delovnimi zvezki. Uradno učni načrt določa cilje in standarde znanja, ne pa konkretnih gradiv – to izbiro prepušča strokovnim aktivom na šolah. Zato v praksi prihaja do razlik med šolami: nekatere vključujejo veliko delovnih zvezkov, druge zelo malo. Šolska zakonodaja sicer zahteva, da učiteljski zbor vsako leto predlaga seznam učbenikov in drugih gradiv, ki ga nato potrdi svet staršev. Vendar starši običajno zaupajo strokovni presoji šol in redko nasprotujejo predlogom, še posebej, če so dobro utemeljeni. Pri nas starši vedno podprejo naše predloge, saj jih podrobno seznanimo z razlogi za izbiro ali neizbiro določenih gradiv in večinoma delijo mnenje učiteljev o tem, kaj je najbolje za otrokovo znanje.

Obstaja sicer kak posamezen primer, ko starši izrazijo drugačno mnenje – na primer, imeli smo primer, ko se je mama pritožila, da delovni zvezek ni bil v celoti izpolnjen in jo je skrbelo, da otrok ni predelal vse snovi. A takšne pomisleke lahko razrešimo z razlago, da »popolnoma izpolnjen delovni zvezek ni merilo znanja«. Pomembneje je, da učenec razume in zna uporabiti naučeno, česar pa ne moremo meriti zgolj s tem, ali so vsa polja v delovni zvezku pobarvana. Pogosto so učni načrti že sami po sebi zelo obsežni, delovni zvezki pa gredo še dlje in dodajo vrsto vaj, ki pa niso nujno vse ključne. Poleg tega delovni zvezki zelo otežujejo prilagajanje zahtev. Vsem učencem ponujajo enake naloge, ne glede na njihove razlike, zato je težje izvajati diferenciacijo in individualizacijo pouka, če se slepo držimo delovnega zvezka.

Kot ravnatelj se trudim spodbujati učitelje, da s strokovnimi argumenti utemeljijo izbiro gradiv. Večinoma se odločajo o gradivih enotno na strokovnih aktivih, a me ne moti, če na enakem predmetnem področju dva učitelja recimo izbereta različna učbenika in delovna zvezka. Vsak ima sebi lasten pogled in zaupam v strokovno presojo učiteljev. Če učitelj verjame, da določenega delovnega zvezka ne potrebuje in lahko snov bolje pokrije na drugačen način, ima vso podporo vodstva šole, da to predlaga. Sledimo načelu, da moramo za svojimi odločitvami stati z argumenti v dobro otrok. Do sedaj se je izkazalo, da nam starši zaupajo, še posebej, ko vidijo, da so spremembe (kot je zmanjšanje števila delovnih zvezkov) prinesle boljšo izkušnjo za njihove otroke (manj težke torbe, manj stroškov, a hkrati več znanja).

Treba je poudariti, da so pristojnosti ministrstva in strokovnih zavodov glede tega omejene na priporočila in odobritev učbenikov, medtem ko je pri delovnih zvezkih odločitev prepuščena šolam. Uradno financira država od četrtega do devetega razreda le potrjene učbenike (preko učbeniških skladov), delovne zvezke pa učitelji sami presojajo, ali jih učenci sploh potrebujejo. To pomeni, da imamo šole zaupanje in odgovornost, da ravnamo premišljeno. Naša šola zato skrbno pretehta smiselnost vsakega delovnega zvezka. Če menimo, da ga lahko opustimo brez izgube kakovosti pouka, to tudi storimo. Kot rečeno, smo letos v prvem razredu opustili vse delovne zvezke in tak predlog je soglasno potrdil tako učiteljski zbor kot svet staršev.

Avtonomije je torej dovolj, da šola sama oblikuje svojo prakso glede gradiv. Je pa res, da morajo vodstva šol in učitelji to avtonomijo odgovorno uporabiti. Po mojem mnenju se na naši šoli tega lotevamo zelo resno in strateško, vse v smeri izboljšanja učenčevih rezultatov in počutja.«

Katere alternative, kot so delo z listi, izbirnimi nalogami, uporaba praznih zvezkov, pri pouku spodbujate?

»Klasični delovni zvezki so tesno povezani s frontalnim načinom poučevanja, kjer učitelj razlaga, učenci pa pasivno rešujejo standardizirane naloge. Ta pristop je v sodobni pedagogiki ocenjen kot manj učinkovit, če prevladuje skozi ves čas. Vsekakor ga je v določenih situacijah mogoče uporabiti, ni pa smiselno, da bi bil pretežno v uporabi pri vseh predmetih. Namesto tega na naši šoli in v skladu s sodobnimi trendi spodbujamo celo vrsto alternativnih pristopov in gradiv, ki bolj aktivno vključijo učence v proces učenja.

Pomembno vodilo nam je, da mora biti učenec čim bolj ustvarjalen in dejaven, ne pa le slediti navodilom. Namesto reševanja strani v delovnem zvezku raje vidimo, da učenci sami ustvarjajo, pišejo svoje zapiske, izdelujejo miselne vzorce, rešujejo problemske naloge na način, ki zahteva razmislek in lastno formuliranje odgovorov. Spodbujamo uporabo praznih zvezkov ali map, kjer si učenci sami zapisujejo in rišejo pomembne vsebine pri pouku. Tako razvijajo pisne spretnosti in bolje pomnijo snov, saj je aktivno zapisana z njihovo roko (grafomotorični in kognitivni učinek pisanja z roko je dokazano večji kot le izbira ali klikanje odgovorov).

Delovni listi so sicer ena od možnih alternativ, a pazimo, da ne zapademo v isto past. Če bi učitelj namesto delovnega zvezka učencem nenehno delil fotokopirane liste z identičnimi tipi nalog, ne bi veliko dosegli. Takšni listi so pogosto le 'doma izdelan' delovni zvezek. Bolj kot oblika gradiva je pomembna metoda dela. Zato stavimo na aktivne učne metode:

Projektno delo: učenci v skupinah raziskujejo določen problem ali temo, zbirajo informacije, nato pa predstavijo svoje ugotovitve. Pri tem pišejo lastna poročila, ustvarjajo plakate, morda digitalne predstavitve. Vse to so dejavnosti, kjer uporabljajo jezik aktivno in razvijajo pismenost na višji ravni.

Izkustveno učenje (eksperimentalno učenje): pri naravoslovju, družboslovju in tudi jeziku poskušamo vključiti realne izkušnje. Na primer, namesto izpolnjevanja nalog o naravi gremo z učenci v naravo, v našo učilnico na prostem, kjer opazujejo, beležijo v dnevnik  in se nato o tem pogovorimo. Tako razvijajo opazovanje, zapisovanje in ustno izražanje.

Delo po učnih postajah ali kotičkih: učenci krožijo med različnimi postajami z nalogami, ki zahtevajo sodelovanje, branje navodil, praktično izvedbo in zapis rezultatov. To je dinamičen pristop, ki spodbuja bralno razumevanje (ko berejo navodila) in uporabo informacij v praksi.

Diskusije in bralne delavnice: namesto da odgovarjajo na vprašanja z obkroževanjem, učenci preberejo npr. zgodbo ali članek in nato v pogovoru analizirajo prebrano. Učitelj lahko vodi odprta vprašanja, učenci pa se učijo argumentirati s svojimi besedami. Tovrstna dejavnost krepi kritično mišljenje in sposobnost jasno izraziti misel, kar je osnova pismenosti.

Pri pouku vedno bolj spodbujamo tudi medpredmetno povezovanje in ustvarjalne projekte, kjer učenci svoje znanje iz različnih področij povežejo v celoto. Na primer, pri obravnavi neke teme pri slovenščini lahko vključimo elemente likovne umetnosti, znanje s področja zgodovine ... pri matematiki elemente naravoslovja (meritve, beleženje podatkov in pisanje poročila), povezujemo se s športom, gibanjem ... Tako učenci vidijo smisel v učenju in uporabljajo znanje v različnih kontekstih.

Naj poudarim, da digitalna tehnologija pri nas sicer ima pomembno mesto, navsezadnje smo praktično vodilna šola na tem področju, a jo uporabljamo zelo premišljeno in omejeno. Nekatera orodja (na primer interaktivne predstavitve, izobraževalne aplikacije) so dobrodošla popestritev in lahko motivirajo učence. Vendar smo z uporabo ekranov previdni in zavedamo se, da pisanja z roko in fizičnih knjig ni mogoče v celoti nadomestiti. Digitalna orodja uporabljamo predvsem za raziskovanje in ustvarjanje (na primer iskanje podatkov, urejanje besedil, priprava predstavitev), ne pa kot nadomestek branja ali pisanja. Učenci se morajo še vedno uriti v branju dolgih besedil na papirju in pisanju, saj ti veščini tvorita jedro pismenosti.

Skratka, namesto da bi sledili delovnemu zvezku kot 'receptu', raje učimo prožno: kombiniramo različne metode in gradiva. Učenci dobijo več priložnosti za ustvarjalnost, sodelovanje, raziskovanje  in prav to so dosti učinkovitejše poti do znanja. Tako potrjujejo tudi primeri iz prakse.

Dodati moram še, da delovni listi sami po sebi niso rešitev, če so zgolj zamenjava za tiskane delovne zvezke. Bistveno je, da dejavnosti oblikujemo tako, da zahtevajo od učencev miselni napor na višji ravni, torej analiziranje, sintezo, ustvarjanje, ne le prepisovanja podatkov ali izbire med možnostmi. Na razredni stopnji, recimo, je zelo pomembno, da pred simbolnimi in abstraktnimi nalogami (kakršen je večinoma delovni zvezek), dajemo poudarek pogovoru, igri in sodelovanju. To ustvarja temelje za razumevanje, šele nato pridejo na vrsto bolj shematizirane naloge.«

Se zaradi visokih stroškov delovnih zvezkov srečujete s pritožbami staršev? Poiščejo pomoč?

»Delovni zvezki predstavljajo tudi finančno breme za družine, kar je v javnosti pogosto izpostavljeno. Čeprav je osnovno šolanje v Sloveniji formalno brezplačno, so stroški šolskih potrebščin ob začetku vsakega šolskega leta vse prej kot zanemarljivi. Starši pogosto opozarjajo, da se zneski za delovne zvezke in ostale potrebščine iz leta v leto višajo. Razlike so kar velike med med posameznimi šolami – nekje starši za komplet delovnih zvezkov odštejejo denimo 50 evrov, drugje pa preko 100 evrov za isti razred, odvisno od števila in vrste izbranih gradiv. Zato ne preseneča, da se starši včasih pritožujejo, če menijo, da šola zahteva preveč (in predrage) delovne zvezke.

Na naši šoli smo to plat vedno vzeli resno v premislek. V dogovoru s starši smo v preteklih letih postopoma zmanjševali število delovnih zvezkov, kar je družinam takoj olajšalo stroške. Starši so bili temu naklonjeni, ne nazadnje lažje finančno zdržijo šolski začetek, otroci pa imajo posledično tudi lažje šolske torbe. Naša prioriteta je seveda kvaliteta znanja, a če jo lahko dosežemo z manj kupljenimi gradivi, je to v korist vseh. Vedno redkeje starši ob koncu leta izražajo nezadovoljstvo zaradi 'neizkoriščenih' delovnih zvezkov, ker jih enostavno kupujemo manj in uporabljamo smiselno. Pomembna komunikacija tukaj je, da staršem razložimo, zakaj se česa ne uporabi v celoti. Kot že rečeno, polno rešen zvezek ne zagotavlja, da otrok snov tudi razume. Ko starši to razumejo, praviloma ne vztrajajo pri tem, da se 'mora porabiti, kar so plačali'. Raje vidijo, da otrok zna, četudi je kak list ostal prazen.

Kljub našim naporom se zavedamo, da so za nekatere socialno šibkejše družine tudi minimalni stroški lahko prevelik zalogaj. V takih primerih se starši lahko obrnejo na šolsko svetovalno službo ali druge oblike pomoči. Vsako leto nekaj družinam preko šolskega sklada ali ob pomoči donatorjev in lokalnih humanitarnih organizacij prispevamo zvezke, delovne zvezke in druge potrebščine.

Moram reči, da se zaradi našega racionaliziranja delovnih zvezkov že nekaj let starši na nas ne obračajo s pritožbami, da je strošek previsok, saj smo ga znižali na najnujnejše, pa še se bo manjšal ob takšnem trendu. Bolj pogosto slišimo olajšanje, da smo prihranili nekaj denarja in da njihov otrok dejansko uporablja tisto, kar so kupili. Včasih smo slišali pritožbe v stilu 'kupili smo sedem delovnih zvezkov, rešili pa so samo štiri; zakaj smo plačali ostale tri?' – takšnih pripomb zdaj praktično ni več, ker ne naročamo več nepotrebnih reči.

Če povzamem: s starši imamo glede tega skupen interes, učencem zagotoviti kakovostno znanje ob čim manj nepotrebnih stroških. V redkih primerih, ko družine ne zmorejo stroška potrebščin, pa poskrbimo, da nihče ne ostane brez gradiv zaradi denarja. Na voljo so mehanizmi tako znotraj šole kot v širši skupnosti, in starši tudi poznajo poti pomoči. Tako se začetka šolskega leta lotevamo z razumevanjem in solidarnostjo, ne s pritožbami.«

Bi podprli poseg ministrstva, da bi se delovni zvezki omejili?

»Vprašanje, ali naj ministrstvo omeji uporabo delovnih zvezkov, je v zadnjem času precej aktualno. Osebno nisem pristaš pretiranih administrativnih omejitev, saj lahko to prinese tudi negativne stranske učinke. Če bi na primer od zgoraj predpisali strogo pravilo 'maksimalne kvote delovnih zvezkov na razred' ali kaj podobnega, bi to res zmanjšalo njihovo količino, a hkrati morda omejevalo svobodo tistim učiteljem, ki znajo gradiva ustvarjalno uporabljati ali prilagajati. Dobri učitelji in ravnatelji potrebujejo določeno mero fleksibilnosti in zaupanja, da sestavijo program, ki najbolj ustreza njihovim učencem. Vsaka toga omejitev lahko nehote zavre tudi kakšno pedagoško inovativnost.

Namesto neposrednega prepovedovanja ali omejevanja 'od zgoraj', bi jaz osebno bolj podprl ukrepe v smeri dvigovanja kakovosti gradiv in odgovornosti pri izbiri. Recimo, že zdaj imamo komisije, ki potrjujejo učbenike in delovne zvezke za uporabo v šolah. Menim, da bi te komisije morale strožje in bolj preudarno presojati gradiva, ki pridejo na seznam. Trenutno je trg preplavljen z ogromno različnimi gradivi, njihova kakovost pa je po mnenju mnogih učiteljev zelo različna, v zadnjih letih opažamo tudi padec kakovosti nekaterih novitet, morda zaradi hitenja pri izdajanju ali prevelike komercializacije. Bilo bi koristno, da se merila za kakovost učnih gradiv postavijo visoko in se dosledno upoštevajo. Naj ostanejo v uporabi le delovni zvezki, ki dokazano prinašajo dodano vrednost k pouku.

Podprl bi tudi, da ministrstvo oziroma Zavod Republike Slovenije za šolstvo pripravita jasnejše smernice za šole, kako racionalno izbirati gradiva. Namesto predpisovanja uporabe/neuporabe delovnih zvezkov bi lahko šolam ponudili priporočila in primerjalne analize dobrih praks. V bistvu se to že dogaja. V prej omenjenem priporočilu Zavod Republike Slovenije za šolstvo je zapisano, da zaupajo v kvalificirano in premišljeno izbiro vsebin s strani šol, ki naj temelji na učnih ciljih. Morda pa bi lahko ministrstvo preko svetovalnih služb dodatno spodbujalo šole, naj pretehtajo, kje lahko delovne zvezke opustijo. Vsekakor vem, da se tudi na državni ravni zavedajo problema, zato pričakujem, da bodo kmalu pripravili še kakšne dodatne usmeritve.

Kar bi vsekakor pozdravil, je poseg ministrstva pri omejevanju pretiranih cen delovnih zvezkov. Kot smo videli, so cene zelo različne in starše lahko močno obremenijo. Ena od ravnateljic je denimo predlagala, da bi ministrstvo postavilo meje za ceno delovnih zvezkov in učbenikov, da se založbe temu prilagodijo. To se je že nekako zgodilo v prvem triletju. Tam so učbeniki brezplačni in tudi delovni zvezki so cenovno regulirani. Če bi podobno naredili še širše, bi to mogoče generalno zaščitilo starše pred pretiranim stroški, ne da bi nujno vplivalo na pedagoški proces, a je težava trenutno tudi v tem, da zaradi omejenih cen recimo v prvem triletju založbe ponujajo komplete in 'diskontno' ceno na komplet. Ko smo želeli recimo naročiti samo gradivo za eno predmetno področje (matematika), je založba ceno postavila skoraj tako visoko kot za cel komplet. Potem pa so učiteljice in tudi starši rekli, dajmo potem raje naročiti cel komplet za enako ceno ... Sprašujem se tukaj za logiko in kako takšne zadeve rešiti. Ne nazadnje nam mora biti mar za naravo, da ne 'trošimo' po nepotrebnem papirja. Če bi za en predmet plačali sorazmerno ceno, bi bilo lažje.

Prav tako vidim smisel v tem, da ministrstvo pomaga razrešiti kakšne sistemske anomalije. V praksi se je recimo pojavil trend, da nekatere založbe izdajajo delovne zvezke z elementi učbenika (kjer je v delovnem zvezku že razlaga snovi in vaje skupaj), ki jih morajo starši kupiti. S tem se včasih zgodi, da šola sploh ne uporabi več učbenika iz učbeniškega sklada, ampak ima vse 'v enem'. To je sicer praktično, a pomeni, da starši plačajo celotno gradivo (ker učbeniški sklad tega ne pokrije). Tudi učbeniki z vajami, ki zahtevajo, da otrok rešuje naloge v zvezek ali na liste, so nekoliko vprašljivi pri mlajših otrocih. Skratka, sistem učbeniških skladov in delovnih zvezkov ima nekaj sivih con, ki jih moramo v šolstvu nasloviti in nekje prerezati ta gordijski vozel na trgu gradiv.

Najbolj pa bi podprl, da ministrstvo poveča napore pri krepitvi kompetenc učiteljev in ravnateljev, predvsem že v času študija (marsikateri sodobni učni pristopi so v času študija le omenjeni, dejanske prakse in znanja pa zelo malo). Namesto da z dekretom prepove delovne zvezke, naj vlaga v usposabljanja, predstavitve dobrih praks in strokovno podporo šolam pri prehodu na sodobnejše poučevanje. Ko bodo učitelji dobro usposobljeni za alternativne pristope in prepričani o njihovi vrednosti, se bodo sami odločili zmanjšati uporabo neustreznih gradiv. Tak pristop 'od spodaj navzgor' je trajnejši kot vsaka prisila.

Skratka, omejevanja v smislu kvantitete ne bi preveč zagovarjal, bi pa vsekakor pozdravil vsako sistemsko spremembo, ki vodi v bolj kakovostno in dostopno učno okolje – naj bo to skozi nadzor kakovosti gradiv, cenovno regulacijo ali podporo šolam pri uvajanju novosti.«

Kakšne spremembe v gradivih in pedagogiki bi predlagali, da izboljšamo pismenost in kognitivno angažiranost učencev?

»Kot sem že nakazal pri prejšnjih odgovorih, verjamem, da izboljšanje bralne pismenosti in večja kognitivna angažiranost učencev zahtevata dvoje: posodobitev učnih gradiv in posodobitev učnih metod.

Učna gradiva morajo postati orodje za spodbujanje višjih miselnih procesov, ne le zbirka faktov in nalog za mehansko reševanje. To pomeni, da tako učbeniki kot delovni zvezki, če jih uporabljamo, potrebujejo prenovo v smeri kakovosti, ne nujno kvantitete. Strinjam se s strokovnjakinjo z Zavoda Republike Slovenije za šolstvo Nino Novak, ki pravi, da moramo vsi težiti h kakovosti delovnih zvezkov, ki bi bili res dopolnilo k dejavnostim v razredu, ne pa nadomestilo za te dejavnosti. Delovni zvezki naj vsebujejo več odprtih nalog, kjer učenec sam zapiše odgovor v stavku ali odstavku, ne le ene besede. Vključevali naj bi naloge, ki terjajo razmišljanje, ustvarjanje, primerjanje, povezovanje znanja. Le tako lahko tak material prispeva h kognitivnemu razvoju. Gradiva morajo omogočati delo tudi na višjih taksonomskih ravneh, analiza, sinteza, vrednotenje in ne zgolj na najnižji, spominjanje podatkov.

Prav tako bi predlagal, da se v gradiva vključi več medpredmetnih vsebin in primerov iz resničnega življenja, ki bodo učencem zanimivi in smiselni. Pomagalo bi nam v praksi tudi to, da bi imeli več priložnosti za dneve dejavnosti in druge aktivnosti, kjer si lahko takšne pristope lažje privoščimo in izvedemo.

Še bolj kot sama gradiva pa je pomemben pristop učitelja. Za izboljšanje pismenosti mora pouk postati bolj sodoben in aktiven. Konkretno, spodbujati moramo več branja (tudi doma) z razumevanjem, več razprave o prebranem, učitelj je lahko včasih le moderator, ki učence vodi z odprtimi vprašanji, ki zahtevajo razmislek. To jih uči razumevanja in kritičnega mišljenja o prebranem. Poudarek mora biti tudi na pisnem izražanju, kjer učenci namesto kratkih odgovarjanj v vnaprej pripravljene alineje učenci pišejo daljše sestavke, dnevniške zapise, povzetke. Redno pisanje z lastnimi besedami izboljšuje tako veščino pisanja kot razumevanje, saj morajo pri pisanju strukturirati misli. Pomembna je tudi diferenciacija in individualizacija. Prelahke naloge določene učence vodijo v dolgočasje, pretežke pa v frustracijo, oboje pa ubija motivacijo. Zato se trudimo pouk organizirati tako, da imajo učenci vsaj občasno možnost izbire zahtevnosti nalog ali različnih poti do cilja. Tako je vsak optimalno angažiran, saj dela v območju svojega razvojnega izziva. Delovni zvezki, ki so togi, tu pogosto odpovedo. Še večji učinek ima interaktivno in sodelovalno učenje. Ko učenci sodelujejo med seboj pri reševanju problemov ali projektov, so po navadi bolj motivirani, hkrati pa morajo komunicirati! To ne krepi le pismenosti, temveč tudi socialne in miselne veščine. Tak način dela v razredu ustvari več intelektualnega vznemirjenja kot tiho individualno reševanje istih nalog za vse. 

Zelo podpiram uporaba načel nevrodidaktike, pri nas konkretno FIT pedagogike, kjer, kot sem omenil, v pouk vključujemo gibanje in tehnike za boljše pomnjenje. To je pomembno zato, ker fizična aktivnost in multisenzorno učenje povečata vključenost možganov. 

Za uspeh je ključno redno usposabljanje učiteljev in sledenje dobrim praksam. Tukaj se lahko predvsem poslužujemo mednarodnim izobraževanj preko Erasmus+ projektov ter drugih, nacionalnih ali lokalnih projektov. V državah z visoko bralno pismenostjo, na primer Irska, Estonija, Finska, so v zadnjih letih vlagali ravno v strateška izobraževanja učiteljev in nacionalne projekte za dvig bralne pismenosti. Tudi pri nas imamo nacionalno strategijo bralne pismenosti in v okviru tega bi bilo dobro še okrepiti podporo učiteljem, da nove prijeme prenesejo v razrede.

Iz izkušenj drugih držav se lahko naučimo marsikaj. Denimo, Irska je danes ena najboljših v Evropi pri bralni pismenosti, kar pripisujejo tudi močni kulturi branja v družinah in šolah ter posodobljenim učnim načrtom, kjer je veliko poudarka na zgodnji pismenosti in stalnem spremljanju napredka. Estonija kot vrhunska bralno pismena nacija v Evropski uniji prav tako poudarja kakovost pouka, znano je, da imajo zelo visoko usposobljene učitelje, ki veliko časa namenijo individualnemu delu z učenci in spodbujanju branja za zabavo zunaj šole. Finska daje poudarek na branje pri vseh predmetih, tako imenovani 'reading across the curriculum', kar pomeni, da se bralne veščine vadijo tudi pri recimo naravoslovju, zgodovini, ne le pri maternem jeziku. Skupni imenovalec teh okolij je, da se učence spodbuja k aktivnemu branju in izražanju od malih nog, gradiva pa so tam prilagojena nivoju učencev in pogosto dopuščajo lokalno prilagoditev s strani učitelja. Finski učitelji imajo denimo precej svobode, pogosto sami ustvarijo del učnih gradiv ali prilagodijo mednarodne vire lokalnim potrebam, kar vodi v visoko motivacijo tako pri učiteljih kot učencih.

Na kratko, moja vizija izboljšav je: manj generičnih delovnih zvezkov, več kakovostnih lastnih gradiv in več aktivnega učenja. Učenci naj bodo soustvarjalci pouka. Naj berejo, pišejo, sprašujejo, debatirajo, raziskujejo. Učitelji pa naj bodo mentorji in oblikovalci učnega okolja, ki s strokovnim znanjem krmarijo med različnimi metodami. Verjamem, da bomo tako dosegli boljše rezultate na področju pismenosti in hkrati vzgajali mlade, ki jih bo učenje veselilo in intelektualno spodbujalo.«

Kako pa ocenjujete kakovost delovnih zvezkov?

»Kakovost delovnih zvezkov na trgu je žal zelo neenakomerna. Imamo primere boljših delovnih zvezkov, ki so jih avtorsko soustvarili izkušeni učitelji in so naravnani tako, da res podpirajo učni proces. Tudi naša učiteljica angleščine je soavtorica enega izmed takih na jezikovnem področju. Verjetno ni naključje, da imajo na nacionalnih preverjanjih pri njej učenci praviloma odlične rezultate. Po drugi strani pa se pojavljajo tudi delovni zvezki, ki so preobsežni, slabo usklajeni z učnim načrtom, ali polni nalog nižje taksonomske ravni (na primer preveč zapolnjevanja praznih mest in premalo nalog za razumevanje in razmislek). Nekateri novejši delovni zvezki so, kot opažam, skoraj preveč poenostavljeni – morda z namenom, da bi bili privlačnejši, a pri tem izgubijo globino. To potrjuje ugotovitev, da so naloge pogosto zelo poenostavljene in ne terjajo dovolj izvirnega izražanja, kar ne omogoča optimalnega razvoja vseh otrokovih veščin.

Ena izmed analiz, ki sem jo zasledil in je pokazala, da je na razredni stopnji res preveč delovnih zvezkov, pravi, da učenje preveč poteka v delovnih zvezkih in okoli njih na račun drugih dejavnosti. To lahko razumemo tudi kot kritiko kakovosti. Če bi bila gradiva bolj premišljena, jih ne bi potrebovali toliko. Nina Novak iz Zavoda Republike Slovenije za šolstvo poudarja, da morajo delovni zvezki, ki jih uporabljamo, omogočati tudi višje ravni znanja in ustvarjalnosti. Se pravi, kakovosten delovni zvezek naj ne bo le kopica nalog, temveč mora imeti pedagoško vrednost in mora učenca voditi od konkretnega prek slikovnega do abstraktnega, mora spodbujati pogovor in razmišljanje, ne pa zavirati. Žal vsi obstoječi delovni zvezki ne dosegajo tega standarda.

Po moji oceni se kakovost nekaterih gradiv skozi čas celo zmanjšuje. Ta trend sem začel opažati še v času poučevanja, ko sem dopolnjeval obvezo v podaljšanem bivanju in sem že imel vpogled v kar širok spekter gradiv. Čeprav sem po poklicu športni pedagog, mi je kmalu postalo jasno, da nekaj tukaj ne 'štima'. Tako sem v matematičnih učbenikih našel veliko nesmiselnih nalog z majhno uporabno vrednostjo, pogosto nerealne, ki otroke bolj zmedejo kot kaj naučijo. Še slabše je bilo na področju spoznavanja okolja ali nekaterih medpredmetnih gradiv, ki verjamem, da so bila dobro zamišljena, a žal neposrečena, predvsem zaradi koncepta, kjer otrok težko izlušči bistva. 

Razlogov za slabšo kakovost je lahko več. Komercializacija, zaradi katere založbe tekmujejo za šole, vsako leto kakšne nove izdaje, včasih na račun premišljenosti, pomanjkanje časa ali sredstev za temeljito recenziranje, morda premalo povratnih informacij od učiteljev pri snovanju. Prevelik obseg učbenikov in delovnih zvezkov na trgu tudi otežuje nadzor in možnost poglobljenega  preverjanja. Komisije, predvidevam, formalno gledajo predvsem skladnost z učnim načrtom, manj pa didaktično vrednost. Posledica je, da so na voljo tudi delovni zvezki, ki bi jih osebno označil za neustrezne.

Naj navedem konkreten vidik kakovosti, ki me moti. Večina delovnih zvezkov ne omogoča prilagajanja. Vsi učenci naj bi reševali iste naloge na isti način, kar seveda ni optimalno. Kakovosten material bi lahko ponujal npr. diferenciacijo: dodatne zahtevnejše naloge za hitrejše učence, ali nasvete učitelju, kako z manj priprave poenostaviti za tiste, ki težko sledijo. Redki delovni zvezki to upoštevajo. Večinoma mora učitelj sam posegati vmes, izpuščati, dodajati, da zagotovi prilagajanje, kar pa vsi učitelji tudi ne znajo ali zmorejo enako dobro.

Prav zato sem ob pogovoru s predstavnico založbe (ene največjih), predlagal, da bi bilo idealno, če bi nastajala modularna gradiva, ki bi jih učitelj lahko sam prilagodil, preden bi jih natisnili. Denimo digitalni nabor nalog, iz katerega si lahko šola sestavi svoj delovni zvezek, prilagojen njenemu načinu poučevanja in ravni učencev. Tak koncept bi omogočil, da bi delovni zvezki dejansko sledili potrebam, ne obratno. Žal kaj takega še ni ali pa ne ravno veliko na voljo v praksi. Mogoče pa ravno sedaj ob ekspanziji umetne inteligence tudi založbe uspejo spremeniti založniški model.

Kakovost obstoječih gradiv se meri tudi v tem, koliko res doprinesejo k znanju. Kot smo videli prej, samo izpolnjevanje vsega v delovnem zvezku ne jamči znanja. Še več: tam, kjer pretirano uporabljajo učbenike in delovne zvezke, so bili izmerjeni rezultati celo slabši. To je morda tudi odraz, da ti materiali niso dovolj kakovostni, da bi zagotavljali razumevanje snovi ali pa niso uporabljeni na ustrezen način. V obeh primerih je to poziv, da moramo kakovost izboljšati.

Na koncu lahko rečem, da dobre delovne zvezke cenimo in uporabljamo, slabe pa opuščamo. Vedno se lahko vprašamo: 'Ali to gradivo prinaša nekaj, česar z lastno pripravo ne bi mogli doseči?' Če je odgovor ne, potem raje uberimo svojo pot. Če pa gradivo vsebuje dobro zasnovane naloge, ki spodbujajo učenčevo misliti, potem ga  vključimo. Želim si, da bi prihodnje generacije delovnih zvezkov bile bolj v skladu s sodobnimi didaktičnimi spoznanji,  manj številne, a boljše. To pomeni tudi, da naj delovni zvezki ne zavzamejo prevelikega dela pouka, kot se zdaj rado zgodi, ampak naj bodo res pomoč, ne ovira učitelju in učencu. Če bo to tudi izhodišče avtorjev in založb, se bo kakovost nedvomno dvignila, mi v šolah pa jih bomo z veseljem uporabljali, ampak le kot eno od mnogih mogočih orodij pri delu.«