Francesco Guffante, ptujski mestni sodnik iz preteklosti.
Marko Šamperl je že drugo leto v vlogi princa karnevala z imenom Francesco Guffante. Kdo pa je bil resnični Francesco Guffante, ptujski mestni sodnik iz preteklosti?
19. princ karnevala je Marko Šamperl – Francesco Guffante. Marija Hernja Masten, je v duhu ohranjanja lokalne zgodovine, izbrala ime za princa karnevala za obdobje 2024 do 2025.
Navdih za izbiro imena princa je iskala med italijanskimi družinami, ki so se v 16. in 17. stoletju priselile na Ptuj, med njimi tudi mladi Francesco Guffante, ki je na Ptuj prišel že kot deček.
Marko Šamperl, rojeni Ptujčan iz četrtne skupnosti Spuhlja, je že od malih nog povezan s ptujskim karnevalom in tradicijo kurentov.
Kot član društva Korant Spuhlja in del družine, ki ima dolgo zgodovino aktivne udeležbe v karnevalskih dejavnostih, je Marko idealna izbira za vlogo princa, ki simbolizira zgodovinsko figuro Francesca Guffanteja.
Kdo je bil resnični Francesco Guffante?
Usodo ptujskega najdenčka lahko preberemo na spletni strani princa karnevala, na to temo pa v pustnem času Javni zavod Ptuj vsake toliko pripravi turistično vodenje po Ptuju z imenom Zgodba princa karnevala Francesca Guffanteja.
Med zelo znane hiše Ptuja spada vogalna hiša, nekoč znana kot Peko. Hiša je bila last ptujskega mestnega sodnika in veletrgovca Francesca Guffanteja.
Že pred letom 1513 so se na Ptuj preseljevali italijanske družine grabenikov, opekarjev in trgovcev, Mosconi, Regalli, Moffeti, Caccia, in Guffante in drugi. Konec 16. stoletja je z gradbeniki na Ptuj prišel tudi Franc(esco) Guffante, katerega življenjsko zgodbo je zapisal minoritski kronist, pater Ludvik Pečko.
Francesco Guffante iz Lugana je moral priti na Ptuj konec 15. stoletja. Delal je pri opekarjih ali pri zidarjih, ki so opravljali utrdbena dela in si tako zaslužil kak dinar za preživetja.
Zavetje si je našel v neki opekarski delavnici v predmestju Kaniža, pri Ožbaltovi cerkvi. Zapuščenega z visoko vročino ga je nekega dne našel minoritski gvardijan Octavianus Lombardus, po rodu Italijan in ga rešil, mu plačal zdravljenje in ga pripeljal v minoritski samostan.
Ko je mladi bolnik okreval, je želel iz hvaležnosti ostati v samostanu. Toda gvardijan mu je namenil drugačno prihodnost.
Pri znanem ptujskem bogatem veletrgovcu, ki je bil vdovec brez otrok, je vprašal, če ga vzame v varstvo. Matija Stainer je dal na Mestnem trgu zgraditi pri gradbeniku Tomažu Rizingerju leta 1551 hišo.
Stainer je bil znan po dobrodelnosti in je skrbel za reveže. Francesco Guffante je nanj naredil dober vtis in ga je vzel za svojega, ga izobrazil, izučil za trgovca in mu navsezadnje prepustil vse svoje premoženje s hišo in njeno trgovsko pravico.
Vse svoje življenje pa je Guffante ostal hvaležen minoritom in je samostanu izkazoval veliko naklonjenost ter mu podaril več cerkvenih paramentov, ustanovil štifto in jim nasploh vedno pomagal.
Kot bogati trgovec se je hitro povzpel na družbeni lestvici med ptujsko mestno elito in je do svoje smrti leta 1679 opravljal pomembne mestne funkcije kot mestni svetnik, cerkovnik, šolski in gradbeni inšpektor in nenazadnje kot mestni sodnik v letih 1646-1647, 1654 – 1655, 1672.
Potomce srečamo še vse do leta 1705, ko je v velikem požaru pogorela njihova družinska vogalna hiša.
Družina Guffante je imela svoj družinski grb, ki je ohranjen na vogalni hiši Murkova 2 in na nagrobniku Francesca Guffanteja na južni steni ptujske župnijske cerkve svetega Jurija.
