Društvo Humanitarček s projektom Vida opozarja na problematiko starostnikov, s katero se srečujejo vsakodnevno. Marsikdo od njih zvečer spije nekaj kozarcev mleka ali razredčenega čaja, da prekrijejo lahkoto.

To je še ena izmed srce parajočih zgodb, ki jih piše Slovenija.

»Jaz sem Olgica.

Sina in hčero sem imela, moža pa mi je že hitro vzel rak. Cigarete so mu razžrle pljuča in nahranile raka. Na koncu ga ni bilo več nič. Nikoli nismo ravno veliko imeli veliko, smo se pa prebijali. 

Hčerka je bila bolj nežna, hitro je zajokala kot otrok. Sin pa je že od malega bil bol 'houdre'. Alkohol mu ni bil tuj, rad ga je imel. Je pogledal v kozarec že kot mulc, kasneje pa samo še bolj globoko. Hčerka se je poročila mlada, je šla od doma. A se je vračala domov, mi pomagala. Ampak vedno manj pogosto. Sem jo razumela. 

Toni, sin, je bil doma velikokrat fajhten, jo je zbadal. Enkrat sem obešala perilo zunaj, pa sem se spotaknila in padla. Zlomila sem si kolk, bolelo je. Puzala sem do vrat, ker ni vstal iz kavča, ko sem kričala zunaj. Bolelo me je. Operirali so me čez par dni. Bolelo je, zelo bolelo. Hčerka se je z vlakom vozila na obisk, čeprav je sin bil bolj blizu.

Takrat sem prvič socialno delavko videla. Mi je uredila nek dodatek za pomoč, je sina klicala. Takrat je bil Toni ves sladek, da bo on za mene skrbel, pa vse. Sem mislila, da mogoče pa bo le.

Pa so me domov dali. Krumpala sem, komaj sem hodila z berglami. Spalnico mi je na podest selil, da ga nisem motila. Po štengah pa tako nisem mogla odkrumpat. Kuhat pa tako nisem mogla sama. Toni pa … ni skrbel za mene. Samo penzijo mojo je začel dvigovati, pa sploh nisem podpisala nič. Samo ni je več poštar prinašal. One denarje za skrb pa si je kar vzel. Ne vem niti, koliko je bilo.

Patronaža mi je rekla, da si iz tistega lahko eno žensko plačam, da mi kdaj malo porihta po hiši. Sem si želela, da ne bi tako umazano bilo. Hčerka je prišla na vsake dva tedna, pa je pucala kot nora. Velikokrat se je Toni potem nanjo drl. Enkrat jo je odrinil, sta bila vnukeca poleg. Sta se jokala. Potem je dolgo ni bilo. Težko jim je šlo doma, pa daleč so živeli.

Toni je en dan mojo televizijo prodal. Dve smo imeli, jaz svojo in on svojo v svoji sobi. Je rekel, da sem dementna, da tako ne razumem nič. Pa mojo pečico je prodal, ker sem prestara, da bi kaj pekla. Sva potem tak mali šporhet mela. Samo za lonec gor postavit, on ni kaj kuhal. Sem parkrat klicala dohtarico, pa mi je patronažo poslala. Pa je prišla socialna, ampak takrat je Toni posesal, pa popucal prej. Sami so se menili, niso mene sploh nič vprašali. 

Tisti večer me je tako stresel za rame, da sem mela modro od njegovih prstov. Samo sem slišala, da je rekel, da sem dementna in težka. Jaz pa sem cele dneve v sobi bila, še ven nisem prav prikrumpala. Ni maral, da s hčerko govorim po telefonu, pa ga je izklopiti dal. Češ da šparava. On je mobitel imel, jaz pa s hčerko pa vnukci sploh nisem mogla več govoriti.

Sem brala v sobi knjige. Samo je težko, če ne vidiš dobro. Dolgčas mi je bilo. Potem me je začel mehur zafrkavati, se nama je pa pokvaril wc zgoraj. Dol pa nisem mogla. Pa mi je ušlo v hlače. Saj mi je že kdaj prej, porodi le naredijo svoje. Sem klicala Tonija. Ni mi hotel pomagati. Me je sram povedati, da mi je zanalašč divan, na katerem sem spala, pouriniral, da se bom naučila, da mu ne delam skrbi. Od takrat je v sobi dehtalo po scalini. 

Nisem je mogla ven spraviti. Sem pa kar v lavor hodila, pa postavila na vrhu šteng. Ko ga je motilo, ga je spucal. Čez čas mi je plenice prinesel in me zmerjal s poscanko. Eno plenico na dan mi je dovolil, ker da nimama denarja za več. Pa sem potem kar v skledo od solate lulala, da nisem na mokrem bila. Za jesti pa mi ni bilo. Kuhal ni. Če mi je dal, mi je prinesel kako mleko pa neke kosmiče, ki so bili trdi. Moji zobi pa niso zdržali. Največkrat pa kar pašteto, pa kak kos, ko mu je ostal kruha. 

Sem ga prosila, da mi vsaj špegle nove zrihtava, da bi brala. Je rekel, da so predragi. Tako sem samo čez okno gledala. Je še enkrat socialna prišla, pa mi je v sobi smrdelo. Ja, ker ni Toni nič pral, pa nisem sesalca mela. So mi rekli, da bom za v dom. Nisem hotela it. So rekli, da sem dementna … nisem jim ugovarjala. Sram me je bilo. Toni je le moj sin. Kaj si mislijo, kaka sem mama bila, da sem takega vzgojila.«

Humanitarček – društvo za promocijo humanitarne dejavnosti s projektom Vida opozarja na problematiko starostnikov, s katero se srečujejo vsakodnevno.

O primeru Olgice jih je obvestila soseda, s katero sta pred zlomom kolka skupaj delali na vrtu, pri sosedih v sadovnjaku. 

Precej časa so potrebovali, da so navezali stik s pristojnim centrom za socialno delo, še dlje, da so sploh fizično prišli do gospe. 

Bila je predvsem zanemarjena, shujšana. Živela je v mali sobici, iztrebljala je v lavor, ki ga je nato sin odnesel – ali pa ne,  v stranišče. Čas si je krajšala z gledanjem skozi okno. 

Sina so prijavili zaradi zanemarjanja starejše osebe, postopek še teče ...

»Pri gospe nam je uspelo ob angažmaju hčere dokazati, da ne gre za demenco, ampak nasilje nad starostnico v skorajda vseh oblikah. Od verbalnega, fizičnega do zanemarjanja in ekonomskega okoriščanja. Po osmih mesecih nam je s skupnimi močmi uspelo doseči, da se je gospa preselila k sosedi, saj hči ni imela ne prostorskih, ne finančnih možnosti. Tam ima svojo sobico, ki jo 'plačuje' z dodatkom za pomoč in postrežbo,« so zapisali. 

Opravila je fizioterapijo. Sobica je v pritličju in sedaj že lahko hodi z eno berglo. Za higieno skoraj v celoti poskrbi sama. Sin je povzročal precej težav, a je zahvaljujoč odločnim sosedom in kasnejši vključitvi socialne službe le spoznal, da do maminega premoženja ne bo mogel več priti. 

Sedaj zapravlja le svojo socialno podporo. 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Starejše novice