Srce parajoča Pisma Maticu: Kako se soočiti z bolečino, ko se zgodi nesprejemljivo – smrt otroka?

Smrt otroka. Kako preboleti nekaj tako grozljivega, končnega, nepojmljivega, najhujšo nočno moro vsakega starša, ki brezpogojno ljubi? 

Zgolj pol leta po dopolnjenem osemnajstem letu je Matic izgubil življenje zaradi raka. Njegova mati se je z izgubo začela soočati tako, da mu je pisala pisma. Na e-naslov [email protected] je »poslala« več kot sto zapisov, v katerih je dala prosto pot vsem najglobljim čustvom. V pismih se je spominjala lepih trenutkov s sinom, mu poročala o svojem vsakdanjem življenju in o tem, kako se znova uči živeti. 

Doris Kukovičič je v mariborski Beletrini predstavila knjigo Pisma Maticu – delo, ki se je rodilo spontano, iz bolečine. Je iskreno, presunljivo in pogumno delo, ki poleg žalosti prinaša ogromno topline, slavi ljubezen in voljo do življenja. 

Z avtorico knjige se je pogovarjala producentka Tjaša Lešnik. 

»Obljubila sem, da ga bom slavila in da me žalost ne bo zlomila«

Pretresljivo avtobiografsko delo nagovarja vse, ki so se kadarkoli soočili z izgubo, hkrati pa postavlja tudi edinstven spomenik mlademu, prezgodaj ugaslemu življenju.

Kot je uvodoma poudaril Mitja Čander, direktor založbe Beletrina, je knjiga polna žalosti, a tudi vedrine ter predaja pozitivno sporočilo: »Ne samo, da gre življenje naprej, ampak da je skrivnost življenja večja od vseh nas.«

Matic je bil športnik, rokometaš. Po začetnih zdravstvenih težavah so mislili, da gre za pljučnico, a je 5. februarja 2021 dobil diagnozo, da ima v prstnem košu tumor, ki je bil skrit za rebri in med pljuči.  

Matic je bil zadnji del zdravljenja v umetni komi. »V tisti noči, ko telo ni zmoglo več, sem na nek način čutila, da ga vidim. Ne znam povedati, kaj sem videla, kako sem videla. Obljubila sem, da ga bom slavila in da me žalost ne bo zlomila,« je povedala njegova mati, ki je naslednji dan sedla za računalnik in začela s pisanjem pisem. 

»Nisem si niti predstavljala, da bodo pisma moja terapija, ker je pisanje izbralo mene in ne jaz njega. Po mojem gre za nekaj večjega od mene,« je dejala: »Vedela sem, da če hočem preživeti, moram it vase. V tisto najglobljo, najtemnejšo temo.«

Čez čas začela obujati ljubezen v življenje

Jo je Matic izbral za svojo mamo, ker je vedel, da bo znala preživeti njegovo slovo? 

»V resnici verjamem, da me je izbral in mogoče mi to daje pogum. Vsakič, ko pride bolečina in ko surovo zareže in prereže odznotraj – kar si lahko predstavlja samo tisti, ki je izgubil otroka – takrat si rečem 'Tako je, kaj boš zdaj naredila?'. In takrat se nekaj zgodi. Jaz pravim, da se zgodi Matic. Takrat zberem moč, da grem naprej.«

Kot je povedala, se je čez čas začela obujati tudi njena ljubezen do življenja in kompleksnost občutka krivde med tem, da je njen otrok umrl, ona pa je danes tukaj in se veseli, ker se je nekaj lepega zgodilo. 

»Občutek krivde še vedno pride. Sploh pri stvareh, ki jih je on zelo rad počel in jih danes ne more več. Takrat si moram razložiti, da je on neskončen, da je v drugi dimenziji in da je povsod, kjer sem jaz, tudi on z mano.«

Potlačena čustva kot polnilo balona, ki poči, ko je vsega preveč

Naslovnico knjige krasi slika belega balona, ki se dviga v zvezdno nebo, v vesolje. Z metaforo balona si lahko predstavljamo potlačena čustva. Vse, kar želimo potlačiti, dajemo v balon, ki tako raste in raste. Dokler ne poči. 

»Če ne nagovoriš vsake sleherne bolečine, ki jo imaš v sebi, bo prišel čas, ko bodo vse bolečine udarile ven,« pravi Kukovičič: »Dlje časa, ko tlačimo vase, večji problem bomo imeli, ko nas bo to vse doletelo. In nas bo. Ker ga ni balona, ki bi zdržal čisto vse, kar imamo v sebi.«

Z naslovnico balona je povezana tudi zgodba o Matičevi babici in njenem spoprijemanjem z izgubo vnuka. »Babice trpijo dvojno,« pravi avtorica knjige: »Zaradi hčerke, ki je izgubila otroka in trpijo, ker so izgubile same vnuka.«

Leto dni po smrti, sta se skupaj odpravili na grob. Matičeva mati je s seboj prinesla balon, ki se ga je držala metre in metre dolga vrvica. Dala ga je babici in jo prosila, da na balon napiše sporočilu Maticu in ga nato izpusti v nebo. Čeprav se je najprej oklepala še zadnjih centimetrov vrvice, ga je nato le izpustila: »Tukaj je tudi simbolika – da je treba nekoga, ki ga imaš rad, če ga hočeš osvoboditi, spustiti.«

Matičevi prijatelji ga nosijo s seboj tudi na rokometnih tekmah

Vero do življenja, v človečnost zbujajo tudi mladi, ki so se pri sedemnajstih, osemnajstih letih morali soočiti z bolečo izgubo prijatelja, soigralca. 

V prvih dneh po smrti so šli v njegovo sobo in vsak je nekaj odnesel: »Jaz sem jim rekla 'Vzemite, kar želite za spomin'. Oni so vzeli športne nogavice, rokavnike, superge. Stvari, ki so bile potrošen material, ampak so jih lahko takoj dali nase.«

Matičev najboljši prijatelj je vzel superge in jih nosil na rokometni tekmi. Kako je to doživljala mati? »Ko sem jaz tiste superge gledala, se je meni zdelo po eni strani tako hudo, da ni mojega sina v teh supergah, po drugi strani pa, a ni to lepo? Da ga nosi tak način s seboj?«

Kako naj grem na maturantski ples, če je moj otrok mrtev? Takšna je bila prva reakcija avtorice, ko so jo povabili, da se udeleži prireditve ob zaključku šolanja njegovih sošolcev.  

S pomočjo domačih je zbrala pogum in se odločila, da bo poskusila. »Dobesedno sem šla korak po korak do mize,« pravi: »Na koncu sem pa plesala. Ker je bilo toliko ene ljubezni v zraku in vsi so bili okrog nas na način, da je bil to njihov večer, ampak da niso pozabili na Matica.«

Vdihni ljubezen in izdihni strah

Doris Kukovičič v življenju vodi mantra 'Vdihni ljubezen in izdihni strah'. Kot je povedala, je Matic dobil diagnozo v času covida in tri tedne nista smela zapustiti postelje. Tako ni mogla prav dojeti diagnoze, se razjokati, zakričati.

Malo pred koncem tretjega tedna je do oddelka prišla njena prijateljica in jo odpeljala v eno ordinacijo: »Takrat sem zajokala kot zverina in ona mi je rekla točno to. Vdihni ljubezen in izdihni strah. In jaz sem to ponavljala od tistega trenutka in ponavljam še danes.«