Foto: Gašper Polanec
Domačija Ivana Potrča še vedno ohranja kulturno dediščino.

Le nekaj minut stran od najstarejšega slovenskega mesta se nahaja 210 let stara domačija Ivana Potrča. Kratka cesta nas pelje čez strumen potok na dvorišče domačije.

Hiša že na pogled deluje staro, krasi pa jo tudi spominska tabla, ki jo je Mestna občina Ptuj s pohodniki postavila leta 2001.

Na vratih nas je veselo sprejela Marija Kokol, nečakinja Ivana Potrča. Videlo se je, da Marija ne more skriti svojega veselja do domačije, saj nam je že takoj na vratih pričela govoriti o zgodovini domačije. Povabila nas je v hišo, kjer nas je postregla z različnimi prigrizki in kavo.

Hiša je prestala že veliko katastrof

»V hiši živim že od leta 1979, hiša ni imela vodovoda in ne pravih tal. Takrat sem vztrajno začela skrbeti za hišo, saj res ni bila v dobrem stanju,« nam je povedala Kokol. 

Hiša je prestala že veliko vsega, saj so leta 2005 bile velike poplave, ki so skoraj uničile gospodarsko poslopje. Leta 2008 je hišo prizadela tudi toča, ki je uničila vse strehe.

»Ko je dirjala toča, je naredila takšno škodo, da se streha gospodarskega poslopja ni dala popraviti, zato smo jo samo pokrili s plastično ponjavo,« se spominja. 

Zgodovina domačije

Hiša je bila zgrajena leta 1813. Do leta 1900 je bila hiša krita s slamo, zraven hiše pa je stal mlin, ki je deloval do leta 1940. Po tem letu pa je prišla tudi elektrika in druge stvari.

»Moja mati in Ivan sta mi govorila, da sta morala nositi vreče v mlin. Ko sem prišla jaz v hišo leta 1979, je ta mlin v hiši še vedno bil. Ta mlin sem morala na žalost odstraniti, da sem naredila prostor za druge stvari, ki so bile v hiši potrebne,« nam je zaupala Kokol.

Marija nas je po hiši popeljala in nam pokazala sobo, v kateri se je rodil Ivan Potrč. Z nasmehom na obrazu nam je povedala, da se je v tej sobi rodila tudi ona in da se s tem vedno rada pohvali. Povedala nam je tudi, da sta si z Ivanom delila tudi isto zibelko

»V hišo vlagam ves svoj trud«

Domačija Mariji pomeni res veliko. Vsako leto poskuša v hišo vložiti veliko stvari, da bi bila v dobrem stanju.

»V hišo res vložim ves svoj trud in veliko svojega denarja. Leta 2010 sem na novo pokrila streho hiše, ki jo je malo pred tem uničila toča. Leta 2011 pa sem s streho pokrila tudi gospodarsko poslopje, ki je bilo več let pokrito le s plastično ponjavo,« pravi Kokol.

Povedala nam je, da ne ve, kako ji vse to uspeva, a da se nad tem ne pritožuje: »V hišo res vlagam vsa sredstva. Ne hodim na dopust, ker vsa sredstva grejo v hišo«. Ko so hišo prišli obnavljat delavci, jim je posebej naročila, naj naredijo tako, kot ona hoče, saj je pomembno, da ima hiša pristen videz.

Poudarjala je, da se res zahvaljuje delavcem, ki so ji pomagali, saj brez njih to ne bi bilo mogoče. 

»Leta 2021 sem obnovila tudi koruzjak«

Po vseh težavah pa se je Mariji leta 2020 začel premikati tudi »koruzjak«, shramba za spravilo koruze. Odločila se je, da bo leta 2021 obnovila še ta etnografski objekt, saj hoče ohranjati kulturno dediščino.

»Stari koruzjak smo podrli in postavili novega, identičnega. Na njega sem dala vgravirati svoje inicialke ter letnico. Ko pridem na dvorišče in ga vidim, se spomnim na čase, kot je bilo nekoč. To, da obnavljam domačijo, me zelo osrečuje, čeprav v njo vlagam samo svoj denar,« je dodala.

»V spominu mi je ostalo marsikaj«

Marija se spomni, da jo je Ivan Potrč večkrat obiskal to hišo, ko je v njej živela že ona. Spominjala se je oblačil, ki jih je nosil, in nam burno razlagala o tem. Spomni se, da ji je enkrat prinesel kolekcijo svojih knjig, ki jih še vedno hrani. Hitro se je vstala in jih šla poiskat ter nam jih pokazala.

»Spomin na Ivana je zelo lep. Bolj kot se staram, bolj se zavedam, da je to bilo res nekaj lepega. Njegove knjige skrbno hranim in jh zelo cenim.«

»Zelo dosti ljudi me vsako leto obišče«

Vsako leto domačijo obišče veliko ljudi, tudi planinsko društvo, ki vsako leto organizira pohod Po poti Ivana Potrča in Matija Murka. Marija nam je povedala, da z veseljem sprejme nove ljudi in jim pove o zgodovini hiše, saj se ji zdi, da je to pomembno za kulturno dediščino samega Ptuja.

»Opažam, da me ljudje, ki me obiščejo, spoštujejo, kar mi zelo veliko pomeni, saj opazijo, da sem v to hišo res vložila veliko truda. To mi daje elan, da se trudim še naprej.«

Marija je večkrat poudarila, da se trudi, da domačija ostane takšna, kot je bila, saj s tem izkazuje svoje spoštovanje do pisatelja samega. Tudi sama si velikokrat zapiše, kdo jo obišče, in z nasmehom na obrazu nam pove, da si bo tega srečanja zelo zapomnila, saj smo jo zelo razveselili.

Starejše novice