Veliki intervju z Nuško Gajšek: V prvi vrsti je treba ostati prizemljen, ker funkcije grejo, pridejo, grejo

V državi v zadnjih tednih intenzivno potekajo priprave na supervolilno jesen. Že čez nekaj dni bomo volivci izbirali novega predsednika države, še mesec kasneje pa župane in člane občinskih svetov. 

Tako tudi kandidati na Ptuju že odštevajo dneve do lokalnih volitev, ko bodo občani izbirali - bo Ptuj še naprej vodila trenutna županja Nuška Gajšek ali bo skozi vrata mestne hiše zapihal svež veter? 

Veliki intervju 

Pred lokalnimi volitvami smo se pogovarjali z Nuško Gajšek, aktualno županjo Ptuja iz vrst Socialnih demokratov, ki je na čelu mesta svoj prvi mandat. 

Spomnimo. Leta 2018 sta se v drugem krogu volitev udarila Nuška Gajšek in Štefan Čelan. Ptujčani in Ptujčanke ste mandat namenili prvi, dobila je 66,3 odstotkov glasov, Čelan 33,7 odstotkov glasov. 

Z aktualno županjo smo se tokrat pogovarjali o velikih projektih, kot je projekt podravskega vodovoda, pa obvoznica, spregovorila je tudi o projektih, ki niso terjali velikega finančnega vložka, pa so kljub temu mestu prinesli nekaj več.

Govorili smo tudi o tem, kako je štiriletna služba županje vplivala na njeno življenje in odnose izven mestne hiše. 

Mandat se izteka. V kakšnem stanju je bila občina, ko ste jo prevzeli in v kakšnem stanju je po vaši oceni zdaj? 

»Ja, zagotovo je bilo na začetku mandata zelo pestro. Mi smo prevzeli mandat brez sprejetega proračuna, kar je pomenilo, da smo bili na začasnem financiranju. Potem, ko smo ta proračun aprila spravili pod streho, so se nam začele dogajati tudi nekatere druge stvari, prihajala so nova dejstva, nekaj, kar v preteklosti ni bilo treba upoštevati v proračunu, zdaj je pa bila tu nova zakonodaja, kar nam je ponovno postavilo vse na glavo, ker smo na enkrat bili postavljeni pred dejstvo, da imamo milijonske projekte, nimamo pa več možnosti za zadolževanje. 

Zato smo o tem seveda z nekaj manevrskimi deli naredili to tako, da smo prestrukturirali kredite, da smo poplačali nekatere stavbne pravice in si odprli škarje za to, da smo lahko ta mandat, mislim da zelo uspešno, izvajali investicije. 

Vsi nam priznavajo, da res delamo ogromno, da delamo veliko, da se v preteklosti skoraj ne spomnijo, da bi se toliko delalo. Seveda gre del zaslug tudi prejšnjemu vodstvu, ki je, ki je dogovoril in izpogajal evropska sredstva, iz katerega naslova se sedaj seveda tudi delajo določeni projekti. 

Perspektiva se zaključuje, tako da ni to samo na Ptuju, da zdaj pred volitvami vse delamo, ampak je dejansko to stanje po celotni Sloveniji. Zagotovo se zdaj veliko dela, še vedno se bo delalo, tudi ko bodo volitve mimo, saj so nekateri roki v naslednjem letu, tako, da nima to toliko zveze s politiko kot bolj s zaključkom finančne perspektive. 

Potem nas je presenetila ujma. Tisto je bilo kar udarec. To je bilo julija, dobrega pol leta po županovanju, ampak je pa bila tudi ena zelo dobra priložnost. Rekla bom, da je nekaj dobrega v vsem slabem, da sem pobližje spoznala naše strukture zaščite in reševanja, da sem lahko pobliže videla, kaj in kako delajo naši prostovoljni gasilci in druga prostovoljna društva, humanitarne organizacije in potem ti da to en vpogled v utrip tega mesta, kako živimo, kako sodelujemo, kako se povezujemo.

In smo premagali to, covid je bil potem spet nova okoliščina, ampak po vsem tem, kar smo dali v prvih mesecih mandata skozi, me covid ni tako skrbel, ker sem vedela, da imamo res dobre ljudi na Ptuju, s katerimi bomo lahko prebrodili vse - in dejansko smo. Seveda je prinesel nove načine, nova spoznanja, ampak mislim, da vsaka stvar, če jo vzameš s polno mero pozitive in iz tega potegneš najboljše, kar gre, je zagotovo dobra šola za naprej.«

Skoraj ne moremo mimo dejstva, da ste z izvolitvijo pred štirimi leti postali prva županja Ptuja v samostojni Sloveniji. Menite, da je to kakšna prednost? Je to morda slabost? 

»Na začetku je bilo veliko govora o tem in mogoče je tudi naredilo kako razliko med mano in moškimi kolegi, ampak skozi delo in skozi prizadevanja mislim, da se je potem ta razlika v spolu izgubila. 

Rasla sem v družini s tremi otroki, imam dva starejša brata, tako da sem navajena dela z moškimi. Bila sem v družbi fantov, tako da se vem tudi malo po fantovsko obrniti. In mislim, da smo z moškimi kolegi in tudi z vsemi drugimi, ki so na določenih položajih dobro sodelovali. 

Mislim, da spol ni nikoli ovira, če imaš pravo vizijo, če imaš cilje postavljene in veš, kam želiš, je spol pač samo razlika kak centimeter v višini pet.«

V času vašega mandata smo poročali o precej projektih, mnogi so bili sofinancirani s strani Evropske unije in države. Na kateri projekt ste najbolj ponosni in zakaj? 

»Zagotovo je glavni projekt, ki ga izvajamo gradnja kanalizacije. Ja, saj se o tem sploh ne bi smeli pogovarjati leta 2022 ampak delamo 32 kilometrov kanalizacije. Razumem slabo voljo na terenu, pri ljudeh, ko štirideset let čakajo, potem končno se zgodi, potem se pa stvari zavlečejo ali pa pač enostavno traja tako dolgo … Ampak to zagotovo je projekt, ki je zelo pomemben.

Tu gre vsa pohvala prejšnjemu vodstvu - to moram izpostaviti - ki je dejansko izpogajal prejšnji župan šest milijonov in pol evropskih sredstev. Še zdaj nam kdo od drugih občin včasih očita, da smo tukaj odpeljali preveč, ampak jaz bom rekla, še dobro da je, zato ker to nujno potrebujemo.

Potem bomo imeli več kot 90-odstotno pokritost s kanalizacijo v Mestni občini Ptuj, kar je, seveda, velik dosežek in tudi civilizacijski normativ je, da imajo ljudje urejeno komunalno infrastrukturo in da je to tista podlaga, kjer potem gradiš naprej. Kar 698 priključkov bo na javno kanalizacijsko omrežje, torej malo manj kot dva tisoč prebivalcev bo na novo priključenih. 

Mislim, da tu tudi kar napredujemo. Zgrajenega imamo več kot 80 odstotkov od omenjenih 32 kilometrov. Gre za zahteven teren - to ni ravnina, kjer lahko prideš in delaš, to so kanalizacijski vodi, ki gredo običajno pod cestami. 

Potem smo, kljub vsemu, tudi v tem mandatu izvedli za več kot milijon evrov vrednosti vodovoda. Tudi to je ena zadeva, ki je zelo problematična. V tem mandatu pač delamo to, kar je potrebno, kar je nujno, zamenjujemo vode, zamenjujemo priključke, delamo števce, zato da sproti ugotavljamo, kaj se nam dogaja na sistemu. Seveda pa je absolutno potreb toliko, da je praktično nemogoče to vse naenkrat nadoknaditi. 

Med večjimi projekti, ki pa ga lahko pripišem temu mandatu, čeprav so bila sredstva izpogajana v prejšnjem, ampak odločitev, da bomo to delali je pa naša, je Stara steklarska delavnica in skupaj z Vrazovim trgom in pripadajočimi ulicami.

Mislim, da ko bo enkrat ta projekt končan, da bomo lahko na njega zelo ponosni. Notri bodo vsebine za mlade, selimo center interesnih dejavnosti v mestno jedro, PeTV bo imel svoje prostore tam, tako da bomo imeli zaključeno celoto. 

Pričakujem, da bo to živelo zjutraj in popoldan, torej en taki mladinski center, ki ga Ptuj zagotovo potrebuje in si ga zasluži, ki ga naši mladostniki zagotovo bodo posvojili in ga vzeli za svojega. Mislim, da se vsi vedno pogovarjamo, da je potrebno mlade animirati, verjamem, da imajo številne ideje in veliko energije in da bodo lahko tudi v tem prostoru to udejanjili. 

Potem še z evropskimi sredstvi gradimo regionalne kolesarske povezave, to skupaj z drugimi občinami, torej s Hajdino, Kidričevim, Majšperkom je prva trasa, druga trasa je z Juršinci in tretja z Markovci in Gorišnico. Skupaj gre za 45 kilometrov. 

V Mestni občini Ptuj bo skupaj deset kilometrov novih kolesarskih povezav, dve brvi dobimo preko potoka Rogoznica in preko potoka Studenčnica - ko sem bila še svetnica smo se velikokrat pogovarjali o tem, da je to tam potrebno narediti. Zdaj bo to urejeno. 

Pa Gregorčičev drevored in pa pločnik na Rogozniški cesti, ki je bil nujno potreben iz vidika varnosti šolskih otrok. Zdaj bomo imeli končno zagotovljeno varno šolsko pot.

V tem mandatu si štejem v plus in kot dobro prakso, da smo uspeli sestaviti z vsemi predsedniki četrtnih skupnosti tudi listo potrebnih vlaganj v občinsko cestno infrastrukturo. V preteklosti je bilo to zelo razdrobljeno, zelo nenačrtovano. Mi smo se dogovorili, da naredimo prioritetno listo. Vemo, se zavedamo, da je potreb veliko, ampak smo poskusili iti po seznamu, kje so najbolj kritične točke. 

V tem mandatu smo uredili za dvanajst kilometrov občinskih cest v vrednosti več kot štiri milijone in pol, tako da jaz mislim, da je tu velik premik. Seveda nas čaka še ogromno delo in verjamem, da bomo lahko s tem tempom nadaljevali. 

Podoben princip glede dogovora po prioritetah smo naredili tudi pri gasilskih društvih. Ko sem prišla v hišo, sem pozvala gasilska društva, da nam dajo seznam potreb. Seveda so se najbolj spraševali, čemu? Zakaj? Zato, ker to pač ni bila navada, ni bilo običajno in potem so predstavili, kaj potrebujejo.

Gre večinoma za vozila, cisterne, za vozila za moštva, prikolice za opremo, smo potem ocenili, kolikšen del je tisti, ki ga mora občina vsako leto zagotavljati in moje sporočilo je bilo, moja naloga kot političarka je zagotoviti sredstva za delovanje društev, vaša naloga društev na občinskem poveljstvu, pa je, da se morate dogovoriti, kdo dobi kaj prej. 

In na ta način smo naredili petletni investicijski plan, ki se ga držimo. Moram povedati, da smo ga v nekaterih primerih celo prehiteli, da so dobili prej, kot je bilo dogovorjeno. Ampak ključno sporočilo tega je, da ko se nekaj dogovorimo, se tega držimo in da ni politika tista, ki lahko odloča, kaj stroka, v tem primeru gasilci, potrebujejo in kdaj potrebujejo. To se morajo dogovoriti med sabo - oni vejo, kje so na terenu prisotni, kdaj so prisotni, kdo je največkrat prisoten.

Ravno v tem mesecu dobijo novo gasilsko vozilo tudi na Turnišču, tako da mislim, da so oni še eni izmed zadnjih, saj imajo še zelo retro vozilo, imenujejo ga Piki. Verjamem, da bo Piki zelo vesel, ko bo v garaži zraven njega stalo novo vozilo, tako, ki bo res sodobno in primerno na to, da se odziva na vse, kar nam prinaša sodobni čas.

Zagotovo pa nas čaka še veliko izzivov na področju stanovanjske gradnje. Začeli smo s prvimi postopki za izgradnjo neprofitnih stanovanj. Dogovorili smo nekatere postopke tudi na stanovanjskem skladu. Vemo, da država zdaj malo več pozornosti posveča temu. Po dvajsetih ali tridesetih letih je to nujno, saj v zadnjih dvajsetih letih sploh nismo imeli sheme najemnih stanovanj. Stara najemna stanovanja so se po Jazbinšku razprodala in Slovenija je ena izmed svetovnih čudes v tem pogledu, ker imamo več kot 80 ali celo 90 odstotkov lastniških stanovanj, nimamo pa neprofitnih, potrebe so pa velike. 

Seveda je občina v tem primeru zelo omejena z zemljišči, zato ker vemo, da namensko rabo v občini določa občinski prostorski načrt, torej pavšalno gledano; zakaj gradite tu, zakaj ne gradite preko železnice, seveda ne gre. Cone so razdeljene, vemo, kje se lahko kaj gradi, kje je primerno za industrijo, kje je primerno za stanovanjsko gradnjo, kje so zelene površine – vse to je določeno v prostorskem aktu in v tem pogledu smo omejeni. 

Seveda smo potem omejeni v naslednjem koraku s samo lastnino. Občina nima več toliko lastniških ali pa zemljišč na razpolago, kjer bi lahko gradili in potem seveda iščemo v okviru možnega. 

Zato smo izbrali to lokacijo za avtobusnim postajališčem, saj mislimo, da je primerna iz več vidikov. Ne glede na to, da malenkost posežemo v zelene površine bomo te uredili na novo in dobile bodo novo funkcionalnost, ki je zdaj nimajo. Vemo, da se je v tistem delu tudi dogajalo več neprimernih reči in jaz mislim, da ko bo ta prostor na novo zaživel, ko bo vse to, bodo se kar organsko take stvari tam prenehale. 

Seveda pa smo poskušali odgovoriti na vse polemike, na vse pripombe, na vse pomisleke. Nekateri to sprejmejo, nekateri pač ne bodo, zato postopek teče. Mogoče nam kdo kdaj očita, da gremo kot tank, ampak jaz mislim, da potrebe ljudi, posebej stanovanjska potreba, je ena ključnih zato, da se človek lahko razvija, si ustvarja družino in da tu nekih kompromisov, ki bi bili na škodo enih, ki nič nimajo, pač ne moremo sprejemati. Zato bomo pri tem vztrajali. Mislim, da bomo seveda v primernem času tudi uspeli. 

Naslednji projekt so varovana stanovanja, stanovanjski sklad ZPIZ-a. Mi smo jim prodali že parcelo, oni zdaj pridobivajo gradbeno dovoljenje. Predvidevamo, da se bo naslednje leto začelo graditi. Tako dobimo trideset oskrbovanih stanovanj. 

Vemo, da se naše prebivalstvo, ne samo na Ptuju, ampak na območju cele države, tako so to nujno potrebna stanovanja. Lokacija se mi zdi izjemna, sploh zaradi bližine vseh inštitucij, ki jih starostniki potrebujejo. Poleg izgradnje doma starostnikov v Žabjaku mislim, da bomo tudi za to kategorijo v prihodnjih letih zelo dobro poskrbeli na Ptuju. 

In potem pridemo to tistih malih, drobnih stvari, ki smo jih preko participativnega proračuna, ki ga imenujemo Moj predlog za moje mesto, želeli vključiti tudi občanke in občane. To je bila naša zaveza pred volitvami, ki smo se je seveda držali. Nismo začeli z megalomanskim pristopom, začeli smo tako odspodaj gor, da začnemo z manjšimi stvarmi, da se ljudje dejansko navadijo, ugotovijo, kaj to je, da prepoznajo, ideje, da vidijo, kaj lahko, kaj ne. 

Ko smo prvo leto zaključili in smo dejansko izvedli teh prvih nekaj projektov, vidimo, da so ljudje to že vzeli za svoje, da je čisto drugačen odnos do tega. Bilo se je treba malo potruditi, malo angažirati in verjamem, da bo v naslednjih letih še boljša udeležba in da bodo prihajali mogoče malo bolj kreativni predlogi. 

Mislim, da imamo res kaj za pokazati. Pri starostnikih smo lahko ponosni tudi na to, kako se družba poveže z našim Šoferkotom. To je obstajalo že v sosednjih občinah, bil je program, ki ga vodijo upokojenci, a je bil za plačati. Mi smo to malo prilagodili po svoje, Javne službe Ptuj so s subvencijo kupile električni avtomobilček, poimenovali smo ga Šoferko in potem smo skupaj z upokojenimi šoferji naredili skupino prostovoljcev, ki sedaj svoje sovrstnike prevažajo okrog po razno raznih nakupih, opravilih, pa do zdravnika, pa mogoče tudi kam na kavico. 

To se je zelo dobro prijelo. Iz tega mesta se res zahvaljujem vsem, ki prepoznajo, da je potrebno ostati del družbe, tudi ko se upokojiš, da nekaj vračaš družbi. Mislim, da je to en taki model – ni vse v denarju, ampak je predvsem tisto, da vemo, da ljudem to nekaj pomeni in da drug drugemu dajemo. Mislim, da to je samo za obdržati. 

V prihodnosti bi si želeli, da povežemo mestne četrti z mestnim jedrom. Tudi tu so že stekli pogovori, žal, ne tečejo s tako hitrostjo, kot bi si želeli, ampak to v bistvu pomeni uvedba mestnega potniškega prometa, skupaj z integracijo šolskih prevozov. Tako da bi vsi naši ljudje imeli kadarkoli možnost se usesti na avtobus in se pripeljati v mesto, v trgovino, na pokopališče ali pa k kaki prijateljici samo na kavo. Tako da to je naš cilj, upam, da nam bo uspelo.«

Izvedlo se je tudi precej manjših projektov, ki niso terjali takšnega finančnega vložka ali niso bili tako medijsko odmevni. Ste na katerega posebno ponosni, vam je kateri posebno pri srcu? 

»Ja, mi je. Projekt za čebele, da smo malo manj kosili in zato pustili čebelam hrano. Vemo da so čebele zelo pomembne. Po dveh letih, ko je bila bera malo slabša smo vseeno čutili, da nekaj moramo prispevati. Po prvem letu, ko smo ugotovili, da smo tako pogosto kosili, da niti nimamo več travniških cvetlic in da tudi če pustimo travo rasti, čebele kljub temu nimajo kaj za jesti. Potem naslednje leto tudi za to poskrbeli - smo posadili medovite travniške rastline. Upam, da bodo zdaj v prihodnje čebele imele še več hrane in da bomo tudi tako pomagali. 

Potem smo v okviru možnega ozelenili mestno jedro. Vemo, da smo omejeni s številnimi omejitvami, vseeno smo spomeniško zaščiteno mesto, kjer pač ne moremo kar delati, kar se nam zljubi. 

Na tem mestu se moram zahvaliti in izpostaviti naša družbeno odgovorna podjetja, ki so po neurju, ki je bilo takrat julija, pristopila in so nam donirali sredstva za sajenje dreves. To je bila ena taka skupna akcija, kjer smo pokazali, da znamo stopiti skupaj, da znamo delati skupaj dobre stvari, na katere smo lahko ponosni in bodo ostale našim zanamcem in generacijam. 

Smo tudi postavljali koše, pa klopi, pa ptujsko zastavo na gradu - to je bila taka dolgoletna želja. In tudi zastave na mostu. Mislim, da je prav taki dober občutek, ko se pripelješ, najprej vidiš grad, seveda osvetljen, potem pa se pelješ preko Dravskega mostu, kjer plapola ptujska zastava - je, veš, tisti občutek, zdaj si pa res doma. 

To so mogoče take male stvari. Seveda je med temi tudi novoletna okrasitev. Mi smo zamenjali vse lučke, tako da ne bomo potratni, da nas ne bo kdo kregal, da v luči draginje trošimo za lučke, ampak mislim, da je to tista dodana vrednost. Mislim, da si naše mesto to zasluži. Bili smo res zelo racionalni pri nabavi. V začetku smo nabavljali obnovljeno opremo, niti ne nove, nismo najemali zunanjih strokovnjakov za okrasitev, ampak smo si nekako zamislili, da smo sposobni in da znamo to narediti sami. Tako smo v občinski upravi to pripravili, smo si zamislili, kako bi bilo kaj osvetljeno, kam bi postavili kaj. 

Glede na odzive, ki smo jih prejeli, smo to naredili zelo dobro. Letos malo nadgrajujemo. Ne bomo vsega povedali, sta mogoče dve, tri stvari, take, ki bodo nekaj dodale, ampak bistveno je, da je to vseeno delamo za otroke, da pridejo v mesto.

Javne službe Ptuj so kupile drsališče, tako da tudi drsališče zdaj vsako leto bo. Z Zavodom za turizem Ptuj skušamo zagotavljati neko ponudbo - kulinarično, za otroke animacije, tudi kaj za starejše, da se lahko poveselijo. 

Mislim, da je to tisti moment, ko pridemo skupaj, se družimo, se srečamo, ker ta tempo življenja nas dostikrat odvrača drug od drugega, namesto, da bi nas združeval. To je eden izmed momentov, na katerih je vredno graditi. 

Urejali smo tudi urbane vrtove, to je bil en tak poskusni primer, na Mlinski cesti. Tam je turistično območje, ki ga je bilo nujno potrebno urediti. Zdaj, tako kot izgleda, izgleda odlično. 

Ena izmed perečih tem, ki se je vlekla kot jara kača, so bile javne sanitarije na avtobusni postaji. Po iskanju tisoč in ene rešitve smo se odločili za mobilne enote. Meni so čisto všečne, so urejene, so higienične.

Seveda nekega novega kompleksa na avtobusni postaji ne zavračamo, je pa dejstvo, ker gre za zasebno lastnino, bomo morali opraviti še kak krog pogovorov z zasebniki, da jih spodbudimo v kakšna vlaganja. 

Pa če pridemo do tistih najbolj kosmatih, tudi za njih smo zagotovili v našem mestu prostor, kjer se lahko neomejeno gibljejo brez povodcev. Govorim seveda o pasjem parku. Prvi je na Ptuju, mislim, da je lokacija izjemna. Senca, na ravnini in mislim, da je zelo dobro sprejet. 

Smo se tudi odločili, da je potrebno lastnikom potrebno pomagati pri kastraciji in sterilizaciji, zato to tudi sofinanciramo. Prijelo se je zelo dobro, pozna se tudi na odvozih v zavetišče. S tem se več ne soočamo v taki meri. Se sicer še, pri tem pa gre zahvala društvu proti mučenju živali, tudi Grajskim tačkam, ki skrbijo za vse to, delajo veliko delo, mi jim pri tem pomagamo kolikor lahko. Zdi se mi, da se je stanje na tem področju zelo, zelo izboljšalo in upam, da bomo s takim tempom tudi nadaljevali.«

Kako komentirate dogajanje okoli ptujske obvoznice? Napredek je bil, tema pa ostaja pereča. 

»Ptujska obvoznica je že dvajset let trajajoča saga. Konstantno smo se vrteli v krogu, ker je vedno znova prihajala na mizo varianta, ki smo jo vsi zavračali, zato ker bi nam dobesedno povozila Ranco. Tako da tam razvoj več ne bi bil mogoč, vemo pa, da ima Ranca izjemen potencial in dejansko ga ima.

Na državni ravni se je oblikovala medresorska delovna skupina, kar je bilo ključno za premik tega projekta z mrtve točke. V skupini so bili vsi deležniki, ki o tem odločajo, ki morajo dati svoja mnenja, svoja soglasja. V skupino smo bili povabljeni tako predstavniki lokalnih skupnosti, torej župani, ki tangiramo to območje in seveda tudi predstavniki civilne iniciative. 

Veliko je bilo pregovarjanja, veliko je bilo analiz, izmenjavanja argumentov, pogledov, prepričevanj drug drugega. Na koncu smo res prišli do ene variante, ki bi po mnenju vseh bila najoptimalnejša. 

Zdaj jo je treba preveriti, zdaj se dela študija variante. Pomeni, da je treba preveriti, ali je izvedljiva iz okoljskega vidika, iz arheološkega vidika, iz kmetijskega vidika, iz vodovarstvenega vidika. Seveda, tudi nikoli ne smemo zanemariti vpliva na ljudi. 

Upam, da bodo potem dokončne ugotovitve te študije pozitivne in da se to končno premakne iz mrtve točke. Vemo pa, da to je projekt na dolgi rok, potem sledi tudi umeščanje v državne prostorske plane in sama izvedba in izbira izvajalcev. Vidimo, se nam lahko zaplete pri dvesto metrih ceste, tako da zagotovo je to še pet let nekega dela, ampak mislim, da je to pa res pomemben korak, da sploh nekaj v študiji variant imamo. 

Pa boljše to, kot prej, ko smo hodili vedno skregani s sestankov pa ostajali vsak na svojem bregu. V tem pogledu smo absolutno zbližali svoja stališča in upam, da se to v neki prihodnosti tudi premakne.«

Projekt podravskega vodovoda je projekt enormnih razsežnosti, ki se vleče že desetletja. Letos je bila naposled podpisana dokumentacija za izdelavo projekta gradnje.

»To govorimo seveda o osemnajstih občinah, ki so skupaj na tem vodovodnem omrežju. Nismo vse enake, nekatere imajo vodovod v boljšem, nekatere v slabšem stanju in spraviti to na skupni imenovalec je res zahtevna naloga, zato moram vse nas župane tu pohvaliti pa nam dati eno priznanje, da smo presegli tiste svoje ozke poglede, da smo znali stopiti en korak naprej in da smo končno podpisali to pogodbo o projektiranju, da bomo lahko te primarne vode, ki so skupni začeli izdelovati. 

Treba je vedeti, da v prihodnji perspektivi, vsaj po zadnjih informacijah, ki jih imam, sredstva za vodovod bodo - prvotno je bilo rečeno, da ne, ampak takega projekta v takem obsegu je nemogoče izvajati samo iz občinskega denarja. 

Govorimo o več kot 237 kilometrov vodovodnih cevi, v skupni vrednosti več kot sto milijonov evrov. Nerealno je pričakovati, da bodo to delale občine same. Je pa seveda potrebno imeti vso projektno dokumentacijo in to je tisti ključni korak, ki smo ga naredili, da pridemo do projektne dokumentacije, ker brez tega se sploh ne moremo prijavljati na nobene razpise. 

Mene res žalosti, da se leta 2022 pogovarjamo o vodi, ki je ustavna kategorija, ki bi morala biti dostopna čisto vsakemu brez omejitev. Imamo pa, seveda, in zavedamo se, v določenih delih v zelo slabem stanju obstoječi vod, ki ga je potrebno tudi na novo izgraditi. 

Ampak, jaz upam, da bomo s takim sodelovanjem nadaljevali tudi v prihodnje na ravni občin, potem tudi z državo, da bomo res lahko teh sto milijonov črpali in dejansko to izvedli. 

Bo pa to izjemno, izjemno zahteven projekt. To pa že zdaj lahko napovemo. In lahko bo tudi tu kaj slabe volje pri ljudeh, ko se bo začelo z izvedbo.«

Mandat je ob covid epidemiji zaznamovala tudi gradnje urgentnega centra na Ptuju. Gre za prvi primer, ko je za življenja ljudi nujno ustanovo moralo sofinancirati okolje. Je občina naredila dovolj? 

»Mi v našem okolju smo že navajeni, da sami doplačujemo, pri drugih, večjih, bogatejših, pa je nekako samoumevno, da vse imajo. To je samo pokazatelj, da res vemo, kaj želimo, da znamo za take stvari res stopiti skupaj in se poenotiti. 

In tudi tukaj je bilo tako. Ne vem, zakaj smo takrat izpadli iz tistega nabora urgentnih centrov, ki so bili zgrajeni iz evropskih sredstev, ampak ne glede na to - nekdo je mogoče takrat mislil, da so se nas rešili, ampak mi smo prišli nazaj, še močnejši, še bolj povezani in seveda zbirali tudi denar na lokalni skupnosti, zelo uspešno, kar je bila tudi podlaga za to, da nas niso mogli kar tako odpraviti. 

Vseeno govorimo o okolju, na katerega je vezano sto tisoč ljudi. Velikokrat se vprašam, ali uradniki v Ljubljani, ki sedijo v svojih pisarnah sploh poznajo teren, o katerem odločajo, saj ker zračna linija ali pa dejanske razmere na cestah so nekaj popolnoma drugega in to jim je zelo težko plastično predstaviti. Sicer pa mislim, da smo v tem pogledu uspeli. Zdaj še toliko bolj. 

Moje zadnje informacije so, da ne samo, da bo zgrajen spodnji del, ampak, ker ostajajo sredstva na React-EU, ki so bila namenjena za covid in jih je potrebno porabiti v nekem kratkem času in ker je naš urgentni center bil pripravljen do te mere, da je ima tudi možnost za nadgradnjo, je zdaj na ministrstvo s strani direktorja bolnišnice oddan dokument identifikacije investicijskega projekta, kjer je ne samo spodnji del, ampak tudi zgornji del.

To je to, kar smo si vsi prizadevali in kar smo si vsi želeli in upam, da zdaj bo ta dokument tudi na državni ravni potrjen in da dejansko dobi Ptuj točno taki urgentni center, celovit in taki, kot ga rabimo in kot si ga konec koncev tudi zaslužimo. Ne zaradi politike, ampak zaradi ljudi.«

V začetku mandata ste si zadali prioritete. Želimo objektivno oceno - so bile te izpolnjene? 

»Glede na število projektov, ki jih peljemo, mislim, da ja. Seveda vedno ostaja tisti grenak priokus, kaj pa nismo naredili, ampak to bo vedno ostalo. Tudi, ko narediš vse, vedno pride neki novi moment in vedno neka nova stvar, izzivov nikoli ne zmanjka, zagotovo. 

Mislim, da ko pogledamo, kaj je v izvajanju, kaj je izvedeno, smo lahko s tem mandatom zadovoljni. Zagotovo še nas čakajo številni izzivi, na katere moramo dati odgovore. Zdaj že projektiramo Osnovno šolo Breg, ki je zadnja v vrsti. Že od prvega dne mandata skušamo iskati rešitev za glasbeno šolo - celovito rešitev, saj mislim, da razseljevanje določenih programov po različnih lokacijah ni optimalno. Mislim, da si tudi glasbena šola s tako tradicijo zasluži svoje lastne prostore, ki bodo grajeni z namenom, da je to glasbena šola. Dodati je treba, da je tu ustanoviteljic več in je temu primerno tudi zahtevnejše usklajevanje, ampak verjamem, da bi z neko obliko javno-zasebnega partnerstva lahko prišli do novih prostorov in potem bi glasbena šola kot najemnica v teh prostorih lahko delovala. To bi bila najučinkovitejša in tudi najhitrejša rešitev.  

Projektiramo tudi kuhinjo za vrtec. Vemo, da je tudi v enem takem slabem stanju in da bomo to morali nasloviti in pa tisto, kar nas pa tudi zelo boli, je pa arheološka dediščina. 

Sicer tu res že posegamo na področje državnih inštitucij in državne pristojnosti, ampak ne glede na to, mislim, da moramo skupaj iskati rešitve. Predolgo jo skrivamo v depojih in menim, da pač v nekem doglednem času potrebujemo celovito rešitev za arheološko razstavišče. Naklonjenost države je, da se arheološko razstavišče umesti v žitnico, kar je tudi najbolj smiselno, ohranjati, obnavljati obstoječe prostore in kapacitete, ki jih imamo, ne pa, da nam to propada, mi pa gradimo neke novogradnje. 

Tako da tu bomo tudi si absolutno prizadevali, da pridemo do realizacije. Ne pričakujemo, da bo to naslednje leto, ampak zagotovo v nekem doglednem času. 

Imamo tudi nekaj manjših projektov pripravljenih, seveda si bi želeli, da bi bili sofinancirani s strani države ali evropskih sredstev, kot se temu reče 'ready to go' projekti. Tako imamo pripravljene projekte, kot so arheološki depo, dvigalo, pripravljamo tudi na Potrčevi 34 objekt, kjer bi si delile prostor četrtna skupnost Center in Ljudski vrt, ki imajo zdaj oboji neprimerne prostore. Sama stavba obstoječa je v zelo klavrnem stanju in po vseh analizah je v bistvu, ni smotrno, ni ekonomično, niti ni gospodarno je obnavljati, zato delamo projekt, kjer bi obstoječi objekt porušili, naredili notri dvorano za sto ljudi, prostore za četrtne skupnosti, pisarne, v zgornjih etažah pa potem stanovanja. Tu tudi nekako ciljamo na javno-zasebno partnerstvo, seveda bi temu sledilo tudi urejanje okolice z novimi športnimi površinami oziroma z nadgradnjo športnih površin med Potrčevo in Kvedrovo ulico. 

Izzivov, projektov, idej nam zagotovo ne manjka, bomo pa se jih morali lotevati premišljeno in tako, da bomo jih lahko v nekem normalnem času izvedli.«

Tudi v času vašega mandata je bilo slišati očitke o ptujskih javnih zavodih, ki da bi naj bili, kot kdo rad pripomni, sami sebi namen. Kakšna je optimalna rešitev za ptujske javne zavode? 

»Zagotovo smo vse zavode ustanavljali z nekim ciljem, zato da bodo služili uporabnikom. Uporabniki so seveda občanke in občani, društva, turisti, obiskovalci. V prvi vrsti govorimo o javnih zavodih, kot so Javni zavod za šport, center interesnih dejavnosti, Zavod za turizem Ptuj. Ne moremo mešati v to vrečo javnih zavodov, kot so osnovne šole, zdravstveni dom. 

Zagotovo obstaja še veliko rezerve, kje se lahko izboljšamo, kje se lahko še bolj približamo uporabniku. Zagotovo je to nekaj, na čemer bomo morali delati, na čemer bomo morali graditi. 

Menim, da sama ustanovitev in sama tista ideja, zakaj zavod potrebujemo, je prava in stoji, ampak je povsod veliko prostora za izboljšave. 

Je pa tudi nekaj na strani uporabnikov, da povejo, kaj si želijo, kaj pogrešajo, na kak način bi želeli delovati in potem se moramo znati temu prilagajati. V današnjem svetu, ko teče vse tako hitro, je prilagajanje ključno. Zagotovo pa potrebujemo pogovor, sodelovanje, čim več nekega 'feedbacka'. Ni dovolj samo razpredanje po gostilnah ali pa po ulicah, potrebno je tudi na glas povedati, s čemer nismo zadovoljni, zakaj nismo zadovoljni in seveda potem iskati primerne odgovore, ki bodo to naslavljali.«

Bo Ptuj to zimo na toplem in kakšna bo cena ogrevanja? 

»Ja, to ogrevanje nas je lansko leto vse šokiralo. Takrat sem si mogoče malo nespametno, preveč zdravo za gotovo vzela napovedi in izračune, ki so bili narejeni in mogoče prehitela samo sebe z izjavami, da bo podražitev nižja, kot je dejansko potem tudi bila, kar je povzročilo veliko, veliko, veliko slabe volje in seveda celo zelo upravičene. 

Zdaj si ne upam več napovedovati, četudi bi položnico zdaj držala v rokah, ne upam več napovedovati teh podražitev. Upam samo, da glede na vse, kar sprejema država, da smo pozvani tudi k temu, da ne podpisujemo pogodb pred koncem tega meseca, ker bodo sprejeti določeni regulativni prijemi še za to, da bomo te cene držali v neki normali, novi normali. 

Seveda tistih cen, ki smo jih navajeni, verjetno več ne bo nikoli. 

Obenem obnavljamo kotlovnico in prehajamo na ogrevanje na lesno biomaso, ki bo vsekakor cenejša od tega kar je plin danes ali kadarkoli bil. Razlika v ogrevanju med lesno biomaso in plinom je vedno bila. Lesna biomasa je bila vedno cenejša. Mislim da podražitve pri lesnih sekancih so bile bistveno nižje od teh pri plinu. Lesni sekanci mogoče za dvajset odstotkov, plin pa vemo, da je skakal tudi do 350 odstotkov razlike v ceni. 

Upam, da bomo držali cene vzdržne, da bodo ljudje seveda lahko na toplem. Imamo tudi številne pomoči, s katerimi lahko tistim najranljivejšim pomagamo. Zagotovo pa me skrbi, kaj bo v prihodnje. Mi bomo situacijo spremljali in se bomo skušali sproti prilagajati in odzivati na to, kar se nam dogaja. Upam pa, da ne bodo cene višje od tega, kar so bile na koncu lanske kurilne sezone. Da bomo ostali nekje v teh v okvirjih. To so moje dobre želje za prihodnost.«

Vsaka služba terja svojo ceno. Verjetno tudi en mandat županovanja. Na kak način je ta mandat, ta služba vplivala na vas kot osebo, na odnose?

»Ah, zagotovo, zagotovo pusti tisti neki svoj pečat. Največje spoznanje tega mandata je, da imam res zelo, zelo čudovito družino, ki mi stoji ob strani, ne glede na vse, ki tudi spregleda kdaj mojo slabo voljo ali pa neopravičeno stresanje jeze na tiste bližnje in to je res en taki dober občutek, da veš, da te spremljajo in so ob tebi ljudje, ne samo družina - jaz v družino štejem tudi tiste moje najbližje prijatelje, to so razširjena družina. Ko veš, da so ob tebi ne glede na vse, tudi takrat, ko je najhujše, ko slišiš tisoč in eno stvar o sebi, ki nima z realnostjo popolnoma nobene veze. 

Ko pač se zgodi kaka stvar, na katero nimaš vpliva, ko … seveda si človek, delaš napake, kdaj tudi sprejmeš napačno odločitev. Veliko sem se naučila o odnosih, tudi delam več na neki potrpežljivosti, ker je nekaj, pač v moji naravi je od nekdaj, da ko me kaka stvar res prizadene, kaka stvar, za katero verjamem, da je dobra, da ne škodi nikomur in potem včasih malo preveč burno odreagiram. Ampak to zagotovo ni z nekim slabim namenom, ampak je treba tudi tako energijo dati ven. 

Ta mandat, no, dejansko vsaka stvar, ki jo počnemo, vsaka stvar, ki jo delamo - iz tega se nekaj učimo, s tem rastemo in upam, da je tudi pri meni to. V bistvu gre za napredek, ne nazadovanje. 

Verjamem, da tako je in da bomo, da bomo ostali v teh nekih, nekih okvirih, da ostanemo človek človeku, ne glede na vse, ne glede na funkcije. Mislim, da je potrebno v prvi vrsti ostati prizemljen, ker funkcije grejo, pridejo, grejo, danes si, jutri te ni. Vsi smo zamenljivi. Tisti, ki pa te spremljajo, pa ostajajo. Upam, da bodo ostajali tudi takrat, ko bomo kje drugje počeli kakšne druge stvari. 

Tako da zagotovo je mandat pustil nek pečat, zagotovo smo se veliko naučili, zagotovo smo tudi kakšne odnose nadgrajevali ali pa kaj zaključili, kar je bilo treba zaključiti. Ampak verjamem, da je bilo več dobrega kot slabega.«

Kandidaturo ste napovedali že precej hitro. Kako zlahka ali stežka ste se odločili za kandidaturo za nov mandat? 

»Že takoj, ko sem prvič kandidirala, sem vedela, da je en mandat zagotovo premalo, da vse narediš, kar si zadaš. Mogoče bi bilo smiselno na kakih drugih ravneh razmisliti o podaljšanju mandata na pet ali šest let, pa bi nekako potem lahko tudi govorili o kakih drugih oblikah ali pa o omejitvah, ampak zagotovo - štiri leta je premalo. Nekako mi je bilo naravno, da kandidaturo ponovim. 

Ali bo uspešna ta ponovljena kandidatura bodo povedali ljudje, če so bili zadovoljni z našim delom, če smo nekako zadostili njihovim pričakovanjem, če smo vseeno držali besedo in to, kar smo rekli, da bomo počeli. 

Mislim, da imamo marsikaj dobrega za pokazati, da smo imeli posluh za vse, da smo se trudili v kompromisu delati z vsemi, da smo mirili stvari, da smo prenehali z nekim napadanjem, nekim kreganjem. Zato ker s kreganji res ne moremo nikamor, vedno se je treba poenotiti, vedno je treba sprejemat tudi drugačna mnenja, drugačne poglede in potem skupaj priti do nekih rešitev, ki bodo nekako odgovarjale večini. 

Seveda, ne moremo vedno ugoditi vsem, ampak probamo pač delati, da delamo v duhu neke pravičnosti, neke transparentnosti, v tem da pač probamo res iz tega, kar imamo maksimizirati neke pozitivne učinke. To je naše vodilo za naprej, kako pa bo, pa bodo povedali ljudje 20. novembra.«

Verjamete, da vam bodo Ptujčani in Ptujčanke zaupali še en mandat? 

»Upam, da mi bodo, odzivi na terenu so dobri. Verjamem, da sem upravičila njihovo zaupanje in da bomo lahko skupaj nadaljevali naslednja štiri leta.«