FOTO in VIDEO: Ptuj med zamudami, dediščino in vprašanjem razvoja. Kaj so v soočenju poudarile kandidatke za poslanke?

Uredništvo Ptujinfo je v Hotelu Ptuj pripravilo predvolilni pogovor ob kavi s kandidati za poslance treh ptujskih volilnih okrajev. 

Razprava o prihodnosti Ptuja je odprla štiri zelo konkretna vprašanja: zakaj ključni infrastrukturni projekti stojijo, kako iz turističnega potenciala narediti dejanski razvoj, ali Ptuj potrebuje negovalno bolnišnico in kaj sploh pomeni razvoj podeželja v regiji, ki že leta opozarja na zapostavljenost.

Na soočenje smo povabili kandidate političnih strank, nenačrtovano, a zanimivo in predvsem spodbudno za slovenski politični prostor so se odzvale same ženske:

• Lina Habjanič (Levica in Vesna), 
• Tina Bregant (Nova Slovenija + SLS + Fokus), 
• Metka Petek Uhan (Gibanje Svoboda), 
• Vlasta Stojak (Socialni demokrati) in 
• Nuša Vrabl Ferenčič (Demokrati Anžeta Logarja).

Infrastruktura: soglasje o zaostanku, razlike pri razlagi krivde

Pri infrastrukturi večjih razhajanj ni bilo. Ptuj in okolica po mnenju vseh sogovornic predolgo čakata na obvoznico, ureditev krožišča pri Minoritskem samostanu in celovitejše državne cestne posege. Razlike pa so se pokazale pri vprašanju, zakaj je tako.

Vrabl Ferenčič je težavo postavila v širši okvir dolgoletne zapostavljenosti Ptuja in opozorila, da se projekt obvoznice vleče že tri desetletja, brez jasnega odgovora, kdaj bo dejansko izveden. Njen poudarek je bil predvsem na tem, da je Ptuj ostal ob strani, medtem ko se drugod projekti hitreje premikajo.

»Če pogledamo, obvoznica traja vse skupaj že od leta 1996. Zdaj sicer dokumentacija je pripravljena, kdaj bo to izvedeno, ne vemo.«

Habjanič je razpravo nekoliko premaknila: ni ostala le pri očitku o zamudah, ampak je odprla tudi vprašanje, ali so nekatere prometne rešitve sploh dobro zasnovane.

»Se mi zdi, da smo v osnovi slabo zasnovali zadevo, da imamo samo en trak, ki gre iz Ormoške ceste proti centru mesta, prostora pa je za dva traka, da bi lahko dvojno imeli in se ne bi potem taki zastoji dogajali, kot se dogajajo pri nas.«

Bregant je odgovornost bolj neposredno usmerila na aktualno oblast. Po njenem se je del projektov pod sedanjo vlado ustavil, zato Ptuj potrebuje predstavnike, ki bodo imeli več vpliva tudi na državni ravni.

»Seveda pa projekti niso bili vsi dokončani, in drži to, kar je prej rekla kolegica, da so se pod sedanjo vlado ti projekti ustavili.«

Petek Uhan je vztrajala, da premiki vendarle obstajajo. Pri krožišču pri Minoritskem samostanu je poudarila, da je bil razpis že objavljen, pri obvoznici pa, da je projekt po njenem že zelo daleč v postopkih.

»Res nam ni v ponos krožišče, vendar lahko zdaj na tem mestu povem, da je objavljen javni razpis za izvedbo del, tako da ta zadeva bo urejena.«

Stojak je po drugi strani poudarila, da odgovornosti ni mogoče v celoti prevaliti na Ljubljano. Po njenem je eden ključnih razlogov za dolgotrajne zamude tudi ta, da se regija sama desetletja ni znala poenotiti glede trase in izvedbe.

»In zdaj, ko smo končno uspeli, ko smo dogovorili, kaj želimo, kaj je realno, kar je dovoljeno, kar bo tudi Zavod za varstvo naravne dediščine dovolil, gremo v to smer in zberimo skupaj te sile in končno uresničimo to cesto. Predolgo je trajalo, da smo se med sabo v regiji bodli, kaj je prav, kaj ni prav.«

Eden zanimivejših poudarkov razprave je bil, da se tema infrastrukture ni ustavila zgolj pri cestah, ampak so se sogovornice dotaknile še tem: javni prevoz, prostorsko načrtovanje, naravovarstvene omejitve in gospodarska politika.

Turizem in kulturna dediščina: Velik potencial, a brez vsebine in prenočitev ni preboja

Pri vprašanju turizma je bilo hitro jasno, da se sogovornice strinjajo glede simbolnega pomena Ptuja, precej manj pa glede tega, kaj je glavni manko. Nekatere so poudarjale državno podporo pri obnovi dediščine, druge pomanjkanje vsebine, tretje pa šibko turistično infrastrukturo in odsotnost mestnega utripa.

Bregant je v ospredje postavila potrebo po državni pomoči pri obnovi gradov in drugih objektov kulturne dediščine. Njena poanta je bila, da lokalno okolje samo takšnega bremena ne more nositi.

»Mislim, da vsi ti vaši gradovi, tako Turnišče kot Borl, kot tudi recimo v Dornavi, ti potrebujejo državno pomoč, zato ker gre za državno kulturno dediščino.«

Lina Habjanič je bila bolj osredotočena na dejanski učinek turizma v mestu. Po njenem Ptuj ni brez obiskovalcev, problem je, da jih ne zna zadržati. Mesto po njenem proizvaja dogodke, ne pa stalnega utripa, zato obisk pogosto ostane kratek in površen.

»To je največji problem, da pridejo, jih avtobus razloži na Zadružnem trgu preko mosta, se sprehodijo čez peš most ptujski, naredijo en krog po mestu, pa grejo v Prlekijo ali pa v Haloze.«

Vrabl Ferenčič je razpravo usmerila k vprašanju vsebine. Obnovljeni objekti po njenem sami po sebi še ne pomenijo razvoja.

»Ker ti gradovi ne samo, da so obnovljeni, tudi morajo dobiti vsebino, če želijo, da potem oni živijo, da ljudje prihajajo.«

Petek Uhan je poudarila nekoliko drugačen vidik: predpogoj za oživitev mesta vidi tudi v odnosu domačinov do lastnega jedra. Po njenih besedah Ptuj ne bo zaživel le zaradi investicij, če ga najprej ne bodo začeli uporabljati in živeti njegovi prebivalci.

»Mi bomo oživeli Ptuj, sami. Mi ga moramo najprej sami imeti radi.«

Stojak pa je med vsemi najodločneje izpostavila projekt obnove Žitnice kot razvojni prelom. Po njeni oceni gre za projekt, ki bi lahko turizmu na Ptuju dal novo osrednjo vsebino in mestu vrnil del dediščine, ki je zdaj skrita v depojih.

Sogovornice so spregovorile tudi o pomembnosti razvoja butičnega turizma.

Največ soglasja pri negovalni bolnišnici, več razlik pri razlagi sistema

Pri zdravstvu je bilo med sogovornicami največ soglasja o tem, da bo staranje prebivalstva pritisk na sistem še povečalo in da Ptuj potrebuje dodatne kapacitete, posebej na področju negovalne in paliativne oskrbe. Toda tudi tu so bile razlike v poudarkih.

Petek Uhan je nastopila z največ konkretnimi podatki o investicijah v bolnišnico in zdravstveni dom ter poudarila, da je negovalna bolnišnica oziroma negovalni oddelek del načrtov, ki jih je treba pripraviti projektno.

»Bilo je obljubljeno, da se bo v vsaki regionalni bolnišnici uredil negovalni oddelek oziroma negovalna bolnišnica.«

Stojak je poudarila predvsem socialni vidik: da ljudje iz tega dela Slovenije za določene oblike oskrbe še vedno odhajajo drugam, kar po njenem ni sprejemljivo.

»Tudi hospica nima ta del Slovenije in vemo, da so potrebe. In naši ljudje se morajo za veliko teh zadev voziti v osrednjo Slovenijo, drugje iskati te storitve, ker jih doma nimajo.«

Vrabl Ferenčič je izpostavila, da tudi pri zdravstvu brez lokalnega pritiska in vztrajanja ne bo premikov. Njena poanta je bila, da se mora regija za svoj status in storitve nenehno boriti.

»Potrebujemo negovalni oddelek in ga dejansko podpiramo, zaradi ker demografija Slovenije pač takšna je. Mi smo narod, ki se staramo in ker se staramo, potem tudi vedno več potrebujemo teh storitev.«

Habjanič je v razpravo vnesla najbolj osebno in tudi najbolj neposredno izpoved o tem, kako sistem odpove tam, kjer se bolnišnično zdravljenje konča, dolgotrajna oskrba pa še ni organizirana.

Bregant pa je vprašanje zdravstva postavila širše, tudi v kontekst čakalnih dob, organizacije sistema in dostopnosti storitev čim bližje domu.

»Zelo pomembno je, da ljudje dobijo svoje storitve čim prej, da dobijo storitev čim bližje svojega doma, idealno tudi doma.«

Podeželje: Od velikih besed do zelo konkretnih ovir

Zaključni del razprave se je preselil še na temo podeželja. Tudi tu je bilo slišati veliko podpore decentralizaciji, a najbolj prepričljivi so bili trenutki, ko so sogovornice govorile o konkretnih, vsakdanjih ovirah.

Vrabl Ferenčič je razvoj podeželja videla predvsem kot vprašanje tega, ali država sploh sliši, kaj lokalna okolja potrebujejo.

»Potrebno je poslušati podeželje, kaj potrebuje. Ker ljudje iz podeželja odhajajo ravno zaradi tega, ker se jih ne sliši.«

Habjanič je opozorila na zelo konkreten problem mladih družin, ki bi se na podeželje sicer preselile, pa jih ustavi že osnovna prostorska in dokumentacijska nepremičnost sistema.

»Ti bi se želel tja preseliti, ampak pač ne dobiš kredita zaradi tega, ker ni dokumentacije urejene (op. a. občinskega podrobnega prostorskega načrta). In če je dokumentacija urejena, se lahko potem priseljevanje tudi posledično uredi.«

Bregant je vprašanje razvoja podeželja povezala s širšo sliko centralizacije države in dostopa do storitev: »Slovenija ni zgolj Ljubljana.«

Petek Uhan pa je še enkrat poudarila tisto, kar je večkrat izpostavila že v drugih sklopih: da razvoj pogosto ustavlja predvsem administracija in nepovezanost resorjev.

»Zato bodo, s tem, ko bodo dali v eno ministrstvo, bodo vse te zadeve potekale bistveno hitreje kot zdaj, in to tudi želimo, kajti velika ovira je ravno ta, administrativna.«